REPORTAŽE

28. 4. 2016

Borknagar / Kampfar / Diabolical

Gala Hala, Metelkova, Ljubljana / 21. 4. 2016

Ko so Dirty Skunks najavili, da bodo spomladi k nam pripeljali Borknagar, je novica pri meni sprožila mešane občutke. Dolgo je bil Borknagar edini band, za katerega sem iz prve lahko takoj rekla, da mi je najljubši. S prijateljem sva čakala dobrih deset let, da jih končno vidiva v živo, vmes pa se je k njim vrnil ICS Vortex, in ko so pred nekaj leti končno začeli koncertirati, so najprej nastop na festivalu Ragnarök leta 2012 tik pred zdajci odpovedali, naslednje leto pa jih kljub obljubam zaradi zapleta z bobnarjem znova ni bilo. Zagato so kmalu zatem rešili z mladim Baardom Kolstadom, ki je v band prinesel precej zanosa in energije. Leta 2014 jim je nato skoraj vsem končno uspelo uskladiti svoje urnike, a je bil nato dolgo in težko pričakovani koncert od začetka do konca eno veliko razočaranje. Norvežani so pokazali, da je njihova glasba za izvedbo v živo čisto preveč kaotična. Že tedaj je z njimi kot Vintersorgova zamenjava nastopil Athera iz zasedbe Chrome Division, a med njegovim vokalom in glasbo preprosto ni bilo čutiti nikakršne kemije. Takrat sem se tudi zaklela, da sem prvič in zadnjič šla na njihov koncert. Letos sem si vseeno premislila zaradi ploščka Winter Thrice, ki je z Vortexovim in Garmovim vokalom na par komadih naznanil tisto pravo vrnitev k bandovim koreninam, kar Borknagar kljub njihovi napovedi po mojem mnenju z albumom Urd ni zares uspelo. Pa še pri tem njihove korenine ne predstavljata prva dva albuma v pravi vikinški black metal maniri, temveč njihovo ustvarjanje od ploščka The Archaic Course naprej. Bandu sem na koncu dejansko dala še eno možnost predvsem zato, ker sem hotela slišati pesem Colossus z Vortexom na čelu še v klubskem okolju, saj če že danes ne morem več enako trditi za svojo nekdanjo najljubšo skupino, ostaja album Quintessence pri meni še vedno pri vrhu najljubših izdaj vseh časov.
Borknagar so se na turneji pridružili še odrsko precej bolj izkušeni kolegi Kampfar, ki so pred nedavnim prav tako praznovali že kar 20 let delovanja, ter švedski Diabolical, ki so prav tako vse prej kot novinci na sceni, pri nas pa so nazadnje pred nekaj leti igrali v Mariboru. Točno ob osmih je četverica iz Stockholma tudi tokrat začela svoj nastop s skladbo Into Oblivion. Prizor pod odrom je bil še kar žalosten, saj je Diabolical prišla prisluhnit zgolj peščica ljudi. V naslednje pol ure je od zunaj prikapljalo vsaj še nekaj posameznikov, ki so bandu namenili glasno podporo. Švedi so imeli izvrsten zvok, dejansko daleč najboljšega ta večer. Poleg starejših stvari, pri čemer so se v glavnem osredotočili na zadnji album Neogenesis, so nam predstavili še dve novi skladbi, Requiem in Vinkeln, kar bojda še ni končna različica naslova komada. Vedno mi je tudi zanimivo videti, kadar se ob tolčenju po vseh svojih opnah hkrati poslužuje svojih glasilk še bobnar, tako da je štiriglasni vokal tokrat pustil močan vtis. Z Diabolical sem se tokrat sploh prvič srečala, in četudi ne igrajo mešanice zvrsti, ki bi me pretirano zanimala, lahko vsaj pripomnim, če me že niso navdušili na studijskih posnetkih, da so prepričljivi vsaj na odru in znajo tudi v manj idealnih okoliščinah podati profesionalen nastop.
Setlista: Into Oblivion, Requiem, Reincarnation of the Damned, Wolves’ Choir, Vinkeln (delovni naslov), Eye, Metamorphosis.
Premor pred naslednjo skupino zunaj na zraku je minil še prehitro in ob točno napovedani uri so začeli z odra že ružiti Kampfar. Od vseh priložnosti, ob katerih sem jih videla v živo, so me v preteklosti zares navdušili samo enkrat. To je bilo pred petimi leti ob izidu albuma Mare, ko so na osmi ediciji festivala Ragnarök sebe in celoten oder odeli v krvavo rdečo, barvo draperije čarovnic na naslovnici ploščka, in Dolk takrat edinkrat za spremembo ni razkazoval svojih tetovaž in izklesane postave. Tokrat so se Kampfar, logično, posvetili aktualnemu albumu, naslovljenemu Profan, z Mare pa na žalost niso igrali nobenega komada. Namesto tega so odigrali dve skladbi s prejšnjega albuma Djevelmakt, manjkale pa niso niti že zimzelena Hymne s prvenca Mellom skogkledde aaser (1997) ter stari viži Troll, død og trolldom z drugega ploščka Fra underverdenen (1999) in Ravenheart s tretjega albuma Kvass (2006). Dolkov vokal je zvenel nekoliko drugače, kot sem ga sicer vajena, a njegova barva ni zmotila. S publiko je komuniciral sproščeno ter jo podžgal h gibanju, češ da je slovenska publika izmed vseh na turneji najmirnejša. Preden je začel pri skladbi Mylder ponavljaje kričati besedo helvete, je v šali še pripomnil, da pa ja nismo v cerkvi, da bi morali biti ljudje tako tihi. Njegovi prijemi so padli na plodna tla, Kampfar pa so, tako kot zmeraj, podali res energičen nastop. Več kot očitno v dvorani ni bilo vroče samo občinstvu, saj se je pošteno oznojil tudi band sam. Norvežani so tudi tokrat publiko dobro razgreli, ne samo na svojem lanskem koncertu v graškem Explosivu ali tistem pred nekaj leti s Helrunar v Channel Zeru. S tokratno setlisto so na račun novih skladb po dolgem času navdušili tudi mene.
Setlista: Valgalderkvad (delni intro), Gloria Ablaze, Ravenheart, Troll, død og trolldom, Daimon, Tornekratt, Hymne, Mylder, Our Hounds, Our Legion.
Borknagar so začeli pet minut pred napovedano pol enajsto, saj jih je pod odrom čakalo že kar nekaj obiskovalcev in obiskovalk. V oči mi je najprej padlo to, da so se vsi člani, razen bobnarja, seveda, zrinili v sprednjo vrsto. Bolj kot odraz povezanega banda je bilo vse skupaj videti kot nekakšno nerodno merjenje egov. Dejansko so vsi, razen mogoče Jensa na ritmični kitari, ki se je tako ali tako odmaknil na čisto skrajno desno stran odra, imeli dober razlog, da stojijo spredaj čim bliže publiki. Glavni kitarist Øystein je edina stalnica in gonilna sila skupine od njene ustanovitve. Poleg njega je v bandu neprekinjeno in najdlje, natančneje od leta 1999, klaviaturist in tretji vokalist Lazare, pri zadnjih nekaj albumih pa se že po sami zgradbi skladb lepo sliši, da veliko k pisanju novega materiala prispeva ravno on. Vortex ima kot drugi in najprepoznavnejši vokal v zasedbi tudi najprepoznavnejše ime, saj je Borknagar pred leti zapustil ravno zaradi svojih obveznosti pri Dimmu Borgir, še vedno pa ustvarja pri že kultni avantgardni skupini Arcturus, ki bojda te dni pripravlja novi EP, še zmeraj pa potrpežljivo upam, da bo z Lamented Souls izdal še kaj, saj so z The Origins of Misery precej obetali. Zanimivo je bilo, da se je s prednje bojne črte prvi umaknil ravno Vortex. Četudi je Athera z bandom na odrih zgolj kot koncertni vokalist, saj si Vintersorg kot učitelj med letom le težko vzame dopust, pred časom pa je tako imel še operacijo ušesa, njegovo mesto pač ne more biti nikjer drugje kot v ospredju. Tudi on se je med starejšimi komadi brez težav umaknil, in to celo v zaodrje. Čeprav je bil zvok znova daleč od idealnega, se je Athera tokrat precej bolje odrezal kot nazadnje v Lichtenfelsu. Vintersorgove linije je v pesmi The Rhymes of the Mountain, s katero so tudi začeli svoj nastop, dobro odpel in tudi večglasje z Lazarom in Vortexom je tokrat zvenelo bolje, enako pa lahko rečem tudi za Garmove dele v skladbi Winter Thrice. Čeprav turneja nosi naslov po njihovem najnovejšem studijskem izdelku, so od novih pesmi dejansko zaigrali samo ti dve, za začetek in za konec. Ni pa bilo niti vse tako rožnato. Dejansko še vedno ne morem verjeti, kako si lahko band, ki obstaja že dobrih 20 let in je v njem bilo ali še igra toliko zvenečih imen ter ki je že igral na vseh večjih festivalih, vključno z Wacknom, lahko še vedno privošči toliko fušanja. To ne velja samo za Athero, pri čemer je prijateljica, ki Borknagar prej niti ni poznala, že iz prve začela nad njim vihati nos; Vortex si je sproti kar malo izmišljeval melodije, česar smo pri njem že tako vajeni in tudi to ima svoj čar, še vedno pa kar pozablja besedila, in to je bilo še najbolj očitno ravno pri skladbah Universal in Colossus, pri katerih bi lahko najbolj zablestel. Dejansko me je tokrat na moje veliko presenečenje najbolj prepričal ravno Lazare, saj mi je bil doslej njegov glas v kombinaciji z Vintersorgovim že kar malo naporen. Na neki točki je zelo opazno mimo udaril še sam Øystein, takrat pa sem se odločila, da stvari pač sprejmem takšne, kakršne pač so. Vse skupaj je celo na šalo obrnil sam Vortex, saj je po nekaj začetnih taktih kar prekinil komad, češ da mora uglasiti svoj bas. Poleg tega nas je še nasmejal, ko je zatulil kot nekakšna sirena. Z občinstvom mu je uspelo navezati prijeten stik, saj Atheri v vlogi frontmana to ni šlo ravno najbolje od rok. Band se je na veliko veselje zbranih odločil, da bo zaigral kar nekaj zares starih stvari. Kot da bi uslišali kolega, so zaigrali Dauden s samonaslovljenega prvenca iz leta 1996, z drugega albuma The Olden Domain (1997) smo lahko slišali The Eye of Oden in The Dawn of the End, na moje veliko veselje pa so izbrali kar tri skladbe s ploščka The Archaic Course (1997), ki mi je skoraj toliko ljub kot Quintessence, in sicer so z njega odigrali Universal, Ad Noctum in Oceans Rise. Povsem so zaobšli ploščka Empiricism in Epic, ki je bil pri njihovih poslušalcih izmed doslej izdane deseterice najslabše sprejet, ter seveda akustični Origin. Ponudili so nam torej predvsem to, česar so si poslušalci najbolj želeli.
Setlista: The Rhymes of the Mountain, Epochalypse, Oceans Rise, Cold Runs the River, Ad Noctum, Universal, Eye of Oden, Frostrite, Icon Dreams, Ruins of the Future, Dauden, Dawn of the End, Embers (outro), bis: Colossus, Winter Thrice, outro: Tanker Mot Tind (Gryning).
Da zelo veliko dajo na mnenje svojih oboževalcev, potrjuje tudi dejstvo, da je motiv za tokratno turnejsko majico oblikovala njihova oboževalka Sara Sostini, ki je zmagala na natečaju na njihovi spletni strani. Na koncu je tudi sam koncert pustil mešane občutke. Borknagar sem končno videla še v klubskem okolju in z večjim naborom skladb, pri čemer njihova sama izvedba ni bila kaj dosti boljša od tiste na festivalih, saj so na primer prijatelja razočarali tudi na Brutal Assaultu 2013. Ravno med Colossus sem ga ob sebi najbolj pogrešala, saj sva pesem večkrat prepevala med odmori in športno vzgojo na začetku srednje šole, kmalu pa smo jo kot eno izmed prvih naših priredb začeli preigravati v bandu. Čeprav imamo Borknagar številni radi, se bomo očitno morali pač sprijazniti z dejstvom, da je to, kar so nam pokazali na tokratnem koncertu, pač največ, kar nam lahko ponudijo v živi izvedbi. Navsezadnje se z glasbo ne ukvarjajo profesionalno, razen verjetno bobnarja, ki je po nekaj neumestnih dodatkih med komadi na koncu poskrbel še za bobnarsko točko, kar mi se nikakor ni ujemalo z Borknagar, ampak z vsem tem vsaj ni pretiraval. Preostali člani pa so pač običajni ljudje, socialni delavci, učitelji, tovornjakarji ali filmski producenti, ki se z glasbo ukvarjajo ljubiteljsko. Četudi to ne bi smelo upravičevati dejstva, da bi se na turnejo vseeno lahko pripravili mnogo bolje, se njihova ljubezen do glasbe in ustvarjanja toliko bolj kaže v samih skladbah, ki imajo precej edinstven zven. Z vsemi napakami vred so Borknagar eni sami.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
28. 4. 2016Borknagar / Kampfar / Diabolical / Galerija
16. 2. 2005Borknagar / Novice
9. 9. 2004Diabolical Masquerade / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
23. 8. 2019
Metallica / Ghost / Bokassa
Reportaža
9. 8. 2019
MetalDays 2019, 5. dan
Reportaža
8. 8. 2019
MetalDays 2019, 4. dan
Reportaža
7. 8. 2019
MetalDays 2019, 3. dan
Reportaža
6. 8. 2019
MetalDays 2019, 2. dan
Reportaža
5. 8. 2019
MetalDays 2019, 1. dan
Reportaža
17. 7. 2019
Combichrist / Terrolokaust
Reportaža
16. 7. 2019
Obscene Extreme 2019
KONCERTI & FESTIVALI
27. 8. 2019
TrNOVfest: Noctiferia
CSK France Prešeren, Ljubljana
28. 8. 2019
Hate, Beheaded
Viper Room Dunaj, Avstrija
30. 8. 2019
Breka Fest XII
Srednja Bistrica, Črenšovci, Prekmurje
31. 8. 2019
Bunkerfest 2019
Hangar Bar, Izola
6. 9. 2019
StoneBreak Festival 2019
Kulmarena, Puch bei Weiz, Avstrija
6. 9. 2019
Mgła, Martwa Aura, Above Aurora
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška