Bolt Thrower / Malevolent Creation / Nightrage / Necrophagist

Ni si mogoče pomagati, če veš, da pride dan, ko si boš lahko ogledal svoj »number one all-star favorite« band, ki je v mojem primeru Bolt Thrower. Pričakovanja so izredno velika in potem samo upaš, da bo vse potekalo ok. Dobro, da smo imeli karte rezervirane, ker bi drugače dolgo čakali. Merchandise attack – onwards. Karl Willets (vokal) prodaja majice,zelo poceni, tip naenkrat izgleda kot Delboy – kupim dolgosrajčniško majico za 70 kn, CD za 60 kn, pa gdje ste to vidjeli, he, he? Gužva je velika, čez deset minut se začenja pričakovani šov, fuck – noter se gnete okoli 500 ljudi – koncert je razprodan!
Prvi so nemški Necrophagist, ki so sprva začeli kot one man projekt turškega Nemca Muhammeda Suicmeza, ki je neka inačica Chucka Schuldinerja v tem oziru, da je okoli sebe zbral izjemno sposobne glasbenike in ima isti model kitare kot jo je imel Chuck. Na odru je kaj za videt – bobnarski set je manjša verzija seta Floja Mounierja, šeststrunski bass, prej omenjeno kitaro in še Ibanezko, ki je trgala gate. Tipi so takoj odprli s Stabwound in čeprav so sprva zajebavali vokali, se je kaj kmalu videlo, zakaj so Necrophagist tako znani – izredno dober miks furioznega death metala z izjemnim progressive dotikom. Stvar se nadaljuje v Stillborn One, kjer slišimo odlično sintezo klasike in death metala, nato pa še Seven, Epitaph ter Foul Body Autopsy ali pa Fermented Offal Discharge. Nove in stvare stvari trgajo, trideset minut mine kot bi mignil. Idealno, ravo prav, za pokušino. Ko ne noriš, lahko samo gledaš. Bobnar ga piči sto na uro, nato pa igra kot Christy, basist nori po šeststruncu, medtem ko Muhamed in Christian med seboj menjata solaže ali pa nore in tehnične riffe ter leade. Noro je gledati Muhammeda, ki kruli, igra solaže (arpeggio, pa tisti pridih Srednjega vzhoda, noro), pri tem ves čas gleda publiko in zelo malo svojo kitaro. Resnično dober band – definitivno graditelj novih standardov v death metalu. Nightrage so našli dobro vokalno zamenjavo za Tomasa Lindberga na vokalih, tip resnično dobro kriči. Komadi z obeh plošč so dinamični, zvok je plehek, ampak jasen. Gus G in Marios res ubijata tiste kitare, bobnar obvlada, vendar je en problem – band sploh ne sodi v to ponudbo. Vseeno jih je folk resnično dobro sprejel.
Za njimi sem resnično čakal na Malevolent Creation, ki naj bi nastopili v postavi Brett Hoffman – vokal, Phil Fascianna – kitara, Jon Rubin – kitara, Jason Blanchowicz – bass, Dave Culross – bobni, torej, original postava, kot so napovedovali. A, a. Znana sta le prva dva, ostali pa, čeprav niso bili slabi, hmmm... Kdo je to? Polovica folka je mislila, da je to nek X band in po igranju tistih trideset ali štirideset minut se strinjam, da je to najslabši Malevolent Creation show ever. Čeprav so razturali, kar pomeni, da je folk naredil totalen kaos, pa je bilo odpeto zanič (Brett ne zna peti – živi dokaz, Kyle je ubijal). Kar nekaj mimo, odsekano, kruljenje in kričanje zanič – užas! Bobnar je bil dober, basist resnično dober, sam boben je bil tako poenostavljen, da je bolela glava; Phil je resda norel, drugi kitarist pa je bil skorajda mrtev. Zvok je bil obupen, pa sem nosil čepke. Čeprav so bili komadi kul, Blood Brothers, Coronation Of Our Domain, Killzone, Dead March, Malevolent Creation, Infernal Desire, pa Living In Fear, na koncu pa The Will To Kill, je bilo vse skupaj tako mimo, da mi je kar žal bilo, da sem jih gledal. Zvok je bil v tem primeru katastrofa, čeprav je res, da sem stal na skrajni desni in tako lovil samo določene frekvence in zvoke. Resnično škoda, čeprav so zame Malevolent Creation še vedno kul.
Kar sem čakal od leta 1992, ko sem prvič videl spot Cenotaph, sem sedaj končno lahko videl v živo. Jo Bench, Martin Kearns, Barry Thompson, Gavin Ward In Seveda Karl Willets po izgledu nosijo titulo najbolj grdega angleškega banda, ampak vseeno, Bolt Thrower! Najprej vojaška koračnica in intro za začetek, nato pa šus v At First Light, kjer se je ob tistih ubijalskih riffih in bobnu takoj zaslišal prepiti in crustersko znucani Karlov vokal. To je to – death fuckin' metal! Nadaljevali so v maniri Entrenched, kjer je vsa stvar dobila še zašusan pridih, nato pa malce nazaj. Worldeater, fuck, yeah, ki se nadaljuje v Cenotaph; tukaj se ustavim, da v miru zadiham. Carved In Stone – A tribute to the dead, ki se v seriji komadov nadaljuje v zagroovan Killchain in se konča z neverjetnim The Powder Burns. Karl se dere kot zmešan, yeah, it burns in Zagreb! Noro – odigrali so večji del te serije – Gavin solira, Baz drži koračnico v ubijalskih riffih, medtem ko Martin ves čas baražno obstreljuje »the enemy lines«. Folk nori do konca. Tako se sprejme Warmasterje, borba do konca! Majčken zajeb pri začetku No Guts – No Glory je samo dokaz, da niso popoln vojaški stroj, ampak je to sprejeto čisto sproščeno. Pri tem komadu me boli kurac za vse, somebody stop me! Nadaljujejo z epskim Those Once Loyal, vmes pa sem še nekje slišal Mercenary (ta komad in ostale s te plošče igrajo hudičevo hitro in masivno, uf), nato pa kar naenkrat končajo z When Cannons Fade. Kaj, samo tako malo? Ne, ker se potem še nadaljuje z ubijalsko težkim The Fourth Crusade, nato še Contact – Wait Out in za zaključek komad, ki sem ga v duši kar posvetil pokojnemu Romanu Mikši ...For Victory. Potem je res konec, medtem ko nas zapustijo z glasnimi sempli topovskih strelov. Fuck. To je to. The best. Še zdaj ne verjamem... We will remember them!