Blaze Bayley

Hladna sreda, poln tank bencina, metal v krvi ... Heavy metal motivator Blaze Bayley že drugič letos vabi v svojo družbo na slovenskih tleh in tudi tokrat koncertna turneja ni zaobsegala področij bivše skupne republike. Ker je malo tistih, ki bi si želeli ogledati isti ansambel večkrat v enem letu sem bil nekoliko v strahu, da bo Blaze odšel razočaran, a jasno metalska scena vedno znova preseneti. Kljub temu, da ni bilo predskupine, je Blazea že pred nastopom pod odrom z glasnim klicanjem pričakala zelo zagreta publika. Nekaj znanih obrazov, solidno število metalcev iz sosednjih držav.
Od prejšnjega koncerta v nekajkrat večjem Kompleksu v samem repertoarju ni bilo pretirane razlike; tokrat so odprli z Blackmailerjem ter se počasi sprehodili skozi ves opus. Publika je bila ves čas visoko motivirana, saj Blaze s krčevitimi kretnjami in mimiko dosega vsakega posameznika in ga pripravi k sodelovanju. Posebej složno smo zveneli pri samoglasniških refrenih, kjer smo z bandom zapopadli enostavne vokalne melodije, vsakemu komadu pa je sledil res glasen in dolgotrajen aplavz, kar je v tej dvorani stalnica, medtem ko v Ljubljani zasedbe večkrat naletijo na zehanje ali tišino. Za tiste, ki so se prvič srečali z Blazeom je bil koncert gotovo nekaj posebnega, nagovori pristni in čustveni, skozi poslušalca gredo plemeniti občutki. Sam sem bil tokrat malo naveličan, saj je prejšnjič Blaze povedal isto, tako kot pove na vsakem nastopu, če samo malo pregledate Youtube. Deležni smo bili kratke lekcije iz metal ekonomije, ki je zelo enostavna; band prihaja k nam, ker kupujemo plošče in vstopnice, od tega živijo in služijo, s tem omogočamo razvoj heavy metala. Ekipa je zelo trdna in suverena, Blazeu pri dirigiranju publiki na pomoč redno priskoči basist Dave, ki se na odru vede zverinsko. Pri velikih bandih, ki bi jih spoznali že po silhueti je nekaj naravnega, da se nam obrazi vtisnejo v spomin, pri manjših, ki jih tudi sicer pogledamo veliko več pa se to zgodi redkeje, a Daveova močna čeljust kmalu najde svoj prostor v spominu. Tudi njegov starejši brat, kitarist Nico ni kaj dosti zaostajal, a je vtis napravil predvsem z odličnimi solažami, drugega kitarista pa se kot prejšnjič niti ne spomnim najbolje, nobene omembe vredne posebnosti. Bobnar se je resnično našel v tem stilu in je v zadnje pol leta neverjetno napredoval tudi pri svoji angleščini, prejšnjič sem morda v celem večeru ujel tri besede, katerim bi vsaj približno lahko pripisal pomen. Blazeu se je tokrat poznalo, da je že užil nekaj alkohola, tako da se mu je zapletalo pri izgovorjavi, pa tudi besedila je nekajkrat pomešal. Navdušen nad odzivom publike, ki se je izkazala zopet predvsem med Clansman pa je obljubil, da bo z domačo ekipo do jutranjih ur nadaljeval ob šanku, ki ponuja širok izbor pijač za nizko ceno. Nizka pa je bila tudi cena merchandisea, za majico s prejšnje turneje je bilo namreč potrebno odšteti le 6 Eur. Še en odličen koncert, za katerega pa se bojim, da se izgublja v vrtincu vseh ostalih dogodkov, ki se kopičijo v domači metalski sceni.