Ko kličejo Belphegor, slušatelji pridejo. Ne nujno zmeraj isti, vendar zmeraj jih je veliko. Tako tudi minuli petek, ko se je band skupaj z Enthroned, Hate in Nervochaos* ustavil v graškem klubu Explosiv. Za zgodnjo 18. uro napovedan koncert se je na koncu le prestavil za pol ure, kar pa nikogar ni preveč motilo, saj se je celoten dogodek še zmeraj končal nekaj pred enajsto zvečer.
Sicer pa je delovalo, da je bil tale koncert rojen pod nesrečno zvezdo. Seveda se je vse skupaj začelo s slabo novico v zvezi z Deströyer 666, ki so nekje na polovici turneje odstopili. Zadnji termin, ki so ga uresničili, je bil v Londonu, nato pa so se odpravili domov. Debata na to temo se je razvila tudi na našem forumu, odpoved Avstralcev pa je hkrati za nekaj osebkov pomenil dovolj močan razlog za neobisk dogodka. Osebno sem tudi mnenja, da je škoda, da so se stvari razvile, kot so se, vendar je organizatorjem s Hate, ki so vskočili na sredi turneje, kljub vsemu uspelo rešiti sprva nezavidljivo situacijo. S tem seveda ne želim primerjati kakovosti ali žanrske ustreznosti zamenjave, temveč samo povedati, da je bila graška publika z nastopom Hate povsem zadovoljna.
Dvojica, ki na odru nastopa kot četverica, je letos izdala svoj deseti album Tremendum in temu povsem razumljivo posvetila največ časa med nastopom. Ker se predhodno nikoli nisem kaj prida ukvarjal s tem bandom, jih tudi glasbeno ne morem kaj preveč prepričljivo komentirati. Tu in tam kakšen riff bi bil brez težav lahko izvirnejši, sicer pa se mi zdi, da je band kar zasluženo nekje na drugem mestu poljske (death) metal scene. Za Behemoth, seveda, ki jih želijo kopirati – vsaj po uspehu. Negativno sem opazil le vokal, ki je v živo v death metal sceni ravno toliko poseben kot pašteta Kekec v bivši Jugoslaviji, sicer pa so se predstavili ravno dovolj groovy in udarni, da so v živo naredili pravo žurko, ki so jo zaključili s Hex z albuma Anaclasis: A Haunting Gospel of Malice & Hatred, najstarejšim komadom trenutne setliste.
Po načrtovanem premoru so sledili Belgijski Enthroned. Skorajda 25 let star band, ki mu od leta 2006 dalje, ko ga je zapustil Lord Sabathan, ne kaže več prav dobro. Medtem ko band na ploščku še ostaja prepričljiv v tolikšni meri, da jih sam še ne kategoriziram kot senco samih sebe, pa je pevec ponovno omenjal gripo (ali nekaj takega; žal ga nisem dobro razumel, ker je mrmral nekje vmes med normalnim govorom in popačenim black metal vokalom), kot že pred leti v Ljubljani, ki naj bi bila kasneje tudi kriva za odločno prekratek nastop. Belgijci niso zdržali na odru niti 35 minut, kar je pri meni pustilo kar krepak grenak priokus, saj sem se prvenstveno zaradi njih odpravil v Gradec. K sreči je bil vokal vseeno dovolj sprejemljiv ter po drugi strani instrumentalna izvedba in zvok daleč več kot to, da jima je skupaj uspelo zasenčiti brezvezno Nornagestovo mahanje z rokami, s katerim je skušal priklicati hudiča, in »bičanje« s kablom mikrofona, s katerim se je samokaznoval skozi celoten nastop. Sem pa zato toliko bolj užival, ko sem gledal glavnemu kitaristu pod prste med proizvajanjem tistih slavnih melodij komadov, kot sta Of Shrines and Sovereigns in Through the Cortex, medtem ko slovesa komada Ha Shaitan z legendarne plošče Towards the Skullthrone of Satan niti Nornagesta s svojim neprepričljivem nastopom ni uspelo omajati.
Tehnične težave so bile nato razlog za dodatno zamudo, kar pa ni pomenilo, da bodo Belphegor nastop zaključili po enajsti uri. V družbi najbolj zlovešče avstrijske trojice, ki se je – podobno kot Hate pred njimi – osredotočila na zadnji album Totenritual, smo od napovedanih 80 preživeli le okoli 70 minut. Osebno bi si sicer želel, da bi vodja Helmut z dotičnega albuma v repertoar dodal še komad Spell of Reflection, ki se mi je na dolgi rok od vseh najbolj dopadel. Očitno ni bilo tako, toda band je tudi s preostalimi komadi naredil odlično reklamo za aktualni studijski celovečerec, medtem ko je s preostalim izborom komadov – s tem ko je izpustil Gasmask Terror, s katerim je promoviral predhodnika Conjuring the Dead – dokazal, da premore več kot dovolj materiala za prepričljiv nastop brez ponavljanja. Za drugič bi si morda želel še pestrejšo odrsko sceno, od Helmuta pa nagovore, s katerimi ne zveni kot tretješolček pri pouku zemljepisa: »Avstrija! Štajerska! Gradec!«
* Brazilce Nervochaos sem zamudil, medtem ko do danes nisem izvedel, kje na poti so se izgubili norveški Nordjevel, ki so bili sprva napovedani med predvozači.
