Bang Your Head 2014, day II

Tekom druge noči se je narava odločila besno spuščati svojo mokroto na naše šotore (ali pa so za vse krivi chemtraili, hmmm?), a se je vreme do jutra že izbrizgalo in ob nečloveški uri (10^h) so oder že zasedli More, angleški NWOBHM obskurneži, ki smo jih tokrat izpustili zaradi nabavljanja sestavin za Metaldays, saj je pivo v Nemčiji tako dobro kot tudi neverjetno poceni. Prva glasbena poslastica dneva so tako bili Hirax, ol'skull thrasherji z neuničljivim Katonom W. de Peno na vokalu. Človek zna res odlično voditi publiko, ki je posledično zares dobro sprejela thrasherski napad in kljub zgodnji uri dobro sodelovala s skupino. Hiti, kot so El Diablo Negro in Atlantis pa itak blagodejno vplivajo na sluhovode povprečnega BYH obiskovalca.

»Črnemu hudiču« so sledili še eni kultni NWOBHM-ovci, Mad Max. Še ena klasična zasedba s poslušljivo, a hitro pozabljivo glasbo in počasi pešajočim vokalom. Publika je uživala, a sam nastop je bil razmeroma pozabljiv. Noremu Maxu so sledili naši stari znanci iz Madžarske, Ektomorf. Pavza za kosilo torej, saj se glede na slišano od svojega koncepta v cca. sedmih letih, odkar sem se zadnjič srečal z njimi, niso odmaknili.

Povabljivejši je bil nastop Roba Rocka, nekoč prvega grla Axla Rudija Pella, Impellitteri, D.R.I.V.E.R. in Warrior. Že skoraj tradicionalni nastopajoči na BYH je ponovno poskrbel za dober vtis, čeprav sam nastop (če izvzamemo glasbeni del) ni bil prav nič posebnega. Okej, solidno, a brez presežka.

Za presežek pa so poskrbeli Stryper. Krščanski heavy metalci, znani po svojih »osjih« opravah in metanju Biblij, so tovrstne ekscese iz osemdesetih let to pot pustili ob strani in se nam tokrat predstavili z zares izpiljenim nastopom. Hiti, kot so To Hell with the Devil, Calling on You in Soldiers Under God's Command, so v družbi Kiss klasike Shout It Out Loud dodobra razgreli parter Bang Your Heada in potrdili domneve, da gre za enega najbolj pričakovanih nastopov festivala. Koncert lahko opišemo zgolj v superlativih, saj Stryper ničesar ne prepuščajo naključju, in tako smo doživeli perfektno odpete terce na refrenih Calling on You in Soldiers Under God's Command ter odlične kitarske duele Oza Foxa in Michaela Sweeta. Če v končni seštevek vzamemo še dejstvo, da so nam prihranili izvedbo pocukranih balad tipa Honestly, lahko pod črto zapišem, da je bil nastop Stryper popoln uspeh.

Iz krščanskega glam/heavyja pa smo preskočili v drugo sfero metal glasbe, na pristni floridski death metal in ene izmed nosilcev tega žanra, Obituary. Pri tem bandu ne moreš zgrešiti; brata Tardy še vedno uspešno širita svojo vizijo smrti in hrupa med ljubitelji trših kovinskih zvokov. Tokrat sta očitno uspela razjeziti nekoga tam zgoraj, saj se je nad Obituary zlila konkretna ploha in nas pregnala iskat varno zavetje, od koder smo nato bolj poslušali kot gledali nastop Floridčanov. Kljub dejstvu, da je John Tardy deloval precej omamljeno, je šlo za soliden nastop, kakršnega smo od skupine v zadnjih letih v bistvu že vajeni in pri čemer seveda niso izostali hiti, kot so Chopped in Half, Slowly We Rot in Back to One. Solidno, nekaj podobnega bomo verjetno doživeli tudi v Tolminu.

Obituary so sledili Unisonic, dežju pa se je pridružilo močno sonce in dodalo k zmedi na prizorišču. Lepo porejeni Michael Kiske in vedno nasmejani Kai Hansen sta pred oder razumljivo pripeljala mnogo power metal poslušalcev, ki so poleg materiala s prve plošče Unisonic in dveh Helloween klasik (March of Time in I Want Out) lahko prvič v živo slišali tudi dve novi skladbi, For the Kingdom in Exceptional, ki nakazujeta, da bo novi album zvenel precej podobno kot prvenec skupine, torej kot klasični pozitivni nemški power metal. Kiske kljub skoraj petim križem zveni sveže in njegov vokal še vedno zmore vse napore, ki jih prinašajo zahtevne linije tovrstne glasbe, medtem ko so vragolije Kaia že predmet osnovnih metalskih učbenikov in je kakršnakoli dodatna izguba besed o njih na tem mestu povsem odveč.

Zadnji predstavniki ameriškega thrash metala na festivalu so bili Anthrax. Skupina, katere postava se je v tem tisočletju divje menjala, sedaj že nekaj časa pluje razmeroma mirno, in to se pozna tudi v nastopu, ki je vsakič boljši. Po lanskem super, a kratkem koncertu pred Maidni v Zagrebu so imeli tokrat na voljo polno uro, ki so jo dodobra izkoristili. Zelo energičen nastop, začinjen s klasikami tipa Madhouse, I Am the Law, Antisocial in drugimi, so popestrili s posvetilom umrlima Diu in Dimebagu, katerih portreta sta se za kratek čas spustila čez sicer običajne pentagrame na ojačevalcih. Rahlo solzava, a še vedno lepa gesta je seveda izvabila navdušene krike navzočih, ki so tako še bolj sodelovali v koncertni norišnici. Exodus in Anthrax so na tem festu dokazali, da thrash giganti osemdesetih nikakor niso za odpis in da ni treba, da vsi sledijo zgledu zdolgočasene oranžne vile in neke druge skupine.

Predzadnji nastop letošnjega BYH je pomenil koncert Švedov Europe. Legendarni glam/heviči (ja, prvi dve plati sta izvrsten heavy metal!) se v zadnjih desetih letih, kolikor je minilo od reuniona zasedbe, hočejo na vsak način odlepiti od oznake hair band. Vse lepo in prav, a dokler bodo poskušali svoj novi jaz prodajati na retro festivalih, kjer občinstvo, roko na srce, pride poslušat stare Europe, bo zadeva izpadala tako hipokritično, kot je žal tudi tokrat. Europe so v slabi uri in pol igrali skoraj izključno material po ponovni združitvi, klasike pa so z izjemo Rock the Night, The Final Countdown in Superstitious povsem zanemarili, vmes pa povsem brez veze vpletli odlomek prijateljev in nekdanjih žanrskih sorodnikov Whitesnake, Here I Go Again. Kaj reči v zaključek? Sicer povsem razumem legitimno željo zasedbe Europe, da se otrese starega imidža in začrta novo glasbeno pot, a to prodajati za velik denar po festivalih, kjer poslušalci v veliki večini pričakujejo stare Europe in dozo nostalgije za minulimi časi, je vsaj neokusno, če ne že prav prevarantsko.

Za razliko od Švedov Američani Twisted Sister dobro vedo, kje je njihovo mesto v glasbeni zgodovini. Skupina, ki dejansko živi zgolj na odru, nam je v uri in tri četrt servirala perfektno dozo hard'n'heavy glasbe v ameriški maniri. Ob obveznih We're Not Gonna Take It in I Wanna Rock smo lahko slišali tudi vrhunsko izvedena Come Out and Play in The Fire Still Burns. Tako kot s setlisto so se »Sestre« izkazale z izjemno komunikacijo s publiko, še posebej pa so presenetili s priredbo Motörhead klasike Born to Raise Hell, s katero so bolehnemu železnemu kanclerju Lemmyju zaželeli čimprejšnje okrevanje. Ob tem je oče skupine, kitarist Jay Jay French, ob navdušenju občinstva poudaril, da je festival Bang Your Head ključen za njihov nastop, saj so prav tu pred enajstimi leti ponovno razplamteli svoj ogenj, ki enako močno kot takrat gori še danes. V zaključku koncerta, pred zadnjim komadom SMF, pa smo vsi skupaj zaželeli še vse najboljše basistu zasedbe Marcu Mendozi.

Zaključek festivala sta tradicionalno oznanila spektakularni ognjemet in napoved nove edicije, ko bo Bang Your Head praznoval svojo dvajseto obletnico in prvič trajal tri dni (plus ogrevalni večer). Karte so že v prodaji, tokrat po 100 €, prvi potrjeni skupini pa sta W.A.S.P. in Y&T. Se vidimo!