Na današnji dan
2009
Lamb Of God izdajo peti album Wrath
NAGRADNE IGRE
Traja do: 26. 2. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

20. 1. 2020

Assumption / Mist

Mladinski center Postojna / 11. 1. 2020

Novo desetletje se ni še niti dodobra začelo, pa je nesveti adelberški Izus prejšnjo soboto že poskrbel za novo skrunjenje javnega reda in miru – če bi za mnenje vprašali bližnje sosede. Če bi vprašali koga izmed obiskovalcev, ki so tekom večera prijetno zapolnili dvorano, pa je bilo po dolgem času in v prvi vrsti odlično poskrbljeno za ljubitelje doom metala. Iz različnih manj in tudi nekaterih bolj zakotnih logov sta jih v postojnski mladinski center namreč privabili dve žanrsko vseeno precej različni skupini. Za pristaše tradicionalnejšega dooma je poskrbel ljubljanski kvintet Mist, ki je v zadnjih letih, odkar sem jih prvič v živo slišala leta 2013 v še takratnem Trainstation Squatu v Kranju, zelo napredoval, medtem ko je italijanska death doom zasedba Assumption, ki se je prvič pri nas predstavila skupaj z Mist in Messo februarja lani, poskrbela za precej drugačno in meni precej bolj na kožo pisano izkušnjo. (Aleksandra)

Pa začnimo z meglo, ki so je v Postojni sicer kar navajeni v zimskem času. Tokrat ni bila prisotna v običajni obliki, ampak so nam jo zasmodile štiri čarovnice in bradati vrač. Ljubljanski Mist se je v zadnjih letih trdno zasidral kot glavni domač predstavnik pravih ortodoksnih tonov pogube. Njihov old school pristop, ki lepo spominja na Black Sabbath, pritegne tudi marsikaterega poslušalca, ki ni domač v tej zvrsti. Tudi sam spadam v to skupino, ki se preprosto ne more upreti čarom njihove temne in zlovešče skušnjave. Kaj kmalu pa bi se zgodilo bogoskrunstvo, saj sem zaradi nekoliko zgodnejše časovnice skoraj zamudil začetne minute. Že takoj na vhodu v koncertno dvoranico so me prvi toni konkretno zabili v prsa, za kar gredo zasluge izjemno glasnemu ozvočenju. A daleč od tega, da bi to predstavljalo problem. Ravno nasprotno, tako so lahko še bolj v ospredje prišli Mihaelini udarci po baterijah in Nežine nizke linije, ki so kot sirenine melodije vabile bliže k odru. Po parih premikih sem prišel do svojega sweet spota, kjer so tudi kitare delovale zelo uravnoteženo ob ravno pravšnjem izstopanju Nininega vokala. Torej, zvok kot se šika. Na odru pa mi ni delovalo vse tako, vsaj na začetku ne. Izgledalo je, kot da so vstali bolj z levo nogo oziroma se še niso ogreli na delovno temperaturo. Sem in tja kakšna napakica, klasične težave kitarista, ko išče, pri katerem prekletem vhodu ali izhodu se mu je iztaknil kabel, in navidezna zakrčenost so mi vzbudile malo skrbi. Kar pa ne velja za kar številčno publiko, ki je ves ta čas vidno uživala. Na srečo se je po treh komadih vse postavilo na normalno mesto. Očitno so le rabili nekaj časa, da so se privadili na oder, ki se ne bohoti z neko velikostjo. Če upoštevamo še ambientalno okrasitev s svečami in lobanjami, se človek že vpraša, kako so sploh vsi stlačili tja gor. A kot že omenjeno, vse malenkostne neprijetnosti so uredili dovolj subtilno in kmalu so tudi coprnice začele z zibanjem in čaranjem svojih udov, ki se je le stopnjevalo do konca nastopa. Ta je za moje pojme prišel bistveno prehitro, a omejitev večernega delovanja v klubu več ni dovoljevala. Tako smo že po 40 minutah pričakali pričakovan začetek konca v obliki Free Me of the Sun. Tudi ostala setlista je bila že standardna in vsebovala večino materiala z njihovega prvenca Free Me of the Sun z dodatkom Phobia z dema. Kot že tolikokrat do sedaj, so Mist tudi tokrat poskrbeli za odlično uverturo v ta mračen večer. So skupina, ki me s svojim nastopom do sedaj še prav nikoli ni razočarala, pa čeprav se ta iz koncerta v koncert bistveno ne razlikuje. Ampak, zakaj le bi sploh šel spreminjati nekaj, kar deluje, kajne? (Marko)

Assumption so začeli kmalu po napovedani deseti, saj so morali zaradi policijske ure zaključiti najpozneje ob enajstih. Kot uvod v svoj nastop so izbrali prvi komad z aktualnega prvenca Absconditus, ki mi je od vseh njihovih stvaritev najbolj pri srcu. Zato verjetno niti ni pretirano zmotil manjši tehnični lapsus takoj na začetku (beri: nedelujoč ojačevalec), saj se je energije uigrane četverice na odru hitro nalezlo tudi občinstvo. K temu je vsekakor pripomogel set, ki je bil tokrat daljši in poleg mojstrskega Beholderja obsegal še nekaj več starejših komadov. Z zasanjanega Liberation so namreč kmalu prešli na bolj deathmetalski The Nonexisting s polmetražca The Three Appearances, ki šteje že dobrih pet let in bo konec meseca prvič izšel še na vinilu. Z njega so vzeli tudi naslednji komad, pri katerem se tako kot na samem EP-ju čuti kar nekaj vplivov starošolskega death metala, vseeno pa me v živo vsakič na novo fascinira Giorgiov growl. Najsi je to pri Assumption ali bolj grindcorovskih Haemophagus, s katerimi je ravno tako v MCP-ju nastopil skupaj z bobnarjem Davidom že dober mesec prej, in čeprav je nizek in doneč, je obenem tudi izredno artikuliran. Zato smo lahko tudi v veliki meri v živo sledili besedilom, zlasti pri skladbi Beholder of the Asteroid Oceans, ki med prvo četrtino (podobno kot Veneration of Fire) močno spominja na njihove finske kolege Hooded Menace. Po vrhuncu komada, ko so za kratek čas v ospredje prešle mogočne klaviature, je sledil še bolj jazzovski del, ki bi lahko mirne volje služil tudi kot spremljava v kakšnem detektivskem filmu. In če se mešanje različnih žanrov znotraj istega komada ali albuma pogosto ne posreči najbolje, je pri Giorgiu in Davidu vsaka skrb glede tega odveč, saj je iz njunih mnogih in žanrsko zelo različnih projektov jasno, da sta zelo aktivna in vsestranska glasbenika. Greh bi bil tudi, če ne bi vsaj omenila, da poleg koncertnega basista Claudia z Assumption v živo nastopa tudi Matija Dolinar, glavni kitarist pri domačih Teleport. Po koncertiranju z brazilskimi death metalci Escarnium se je kmalu ujel še z italijanskimi kolegi in odlično dopolnjuje Assumption v živo. Čeprav se band ni čisto držal vseh ambientalnih prehodov kot na prvencu, ki bolj kot zmotijo držijo izdelek skupaj kot zlato črepinje – na to tradicijo me je najprej spomnila naslovnica Absconditusa, po lanskem nastopu na festivalu Asakusa na Japonskem pa bosta pojma kintsugi in Assumption pri meni vekomaj povezana –, je tistih nekaj, ki jih je ohranil v živo, prijetno popestrilo premore med daljšimi riffi ali komadi. Zlasti zadnji, bolj vesoljski klaviaturski vložek kot tisti pri naslovnem komadu The Three Appearances, preden je za konec udaril s spet hitrejšim Moribund State Shift. (Aleksandra)

Setlista Assumption: Liberation, The Nonexisting, Veneration of Fire, Beholder of the Asteroid Oceans, Resurgence, Moribund State Shift.

Assumption so nam torej predstavili prvenec v celoti in skoraj cel EP. Bojda je naslednik Absconditusa že spisan, koliko časa pa bo treba počakati, da bo izšel in ga bodo fantje ob naslednji priložnosti predstavili v živo, pa bo pokazal čas. Prepričana pa sem, da bo vreden potrpljenja in čakanja. (Aleksandra)

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
17. 2. 2020
Slipknot / Behemoth
Reportaža
10. 2. 2020
Lindemann / Aesthetic Perfection / Jadu
Reportaža
3. 2. 2020
Tomcat / Apoptosis
Reportaža
28. 1. 2020
Phantasmagoria / Cold Storm
Reportaža
27. 1. 2020
Old Night / Ghost Of Veronica
Reportaža
24. 1. 2020
Melechesh / W.E.B. / Selvans
Reportaža
23. 1. 2020
Apocalyptica
Reportaža
22. 1. 2020
Dirty Skunks Fest 2020 (Orto Bar)
KONCERTI & FESTIVALI
23. 2. 2020
Duel, Mindcrawler
Backstage, München, Nemčija
24. 2. 2020
Inhepsie, Core System
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
25. 2. 2020
The Dead-End Alley Band, Sunstain
El Covo De Jameson, Opčine, Italija
25. 2. 2020
Papa Roach, Hollywood Undead
Gasometer, Dunaj, Avstrija
27. 2. 2020
Turia, Iffernet
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 2. 2020
Lipstikk & Leathür: Broken Arrow, Tomcat, Street Creeps
Klub Jedro, Medvode