Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

16. 10. 2015

Apocalyptica / Tracer

Kino Šiška, Ljubljana / 14. 10. 2015
Avtor: Gorjanec

Apocalyptica so svojevrstna posebnost na svetovni metalski sceni in kot taka zanimivost tudi razlog za hitro pridobitev širše prepoznavnosti že v začetkih svoje kariere, v času, ko so tisti, ki so internet že imeli, morali čakati celo uro na pretok ene same zelo kompresirane mp3 datoteke, v kolikor so le-to sploh lahko kje našli. Letos ta zasedba, spričo katere nam metalcem še vedno ni jasno, kaj zaboga je tako posebnega na »fenomenu« 2Cellos, praznuje že 22 let delovanja. Sam sem se z njo prvič srečal tam nekje na prelomu tisočletja, v srednji šoli, za kar gre delna zasluga nemškemu glasbenemu TV-programu VIVA Zwei, ki je takrat ljubiteljem trše glasbe predstavljal odlično alternativo MTV-ju, še večja zasluga pa sošolcu, mlademu geniju in (vsaj na videz) precej netipičnemu metalskemu entuziastu, ki je spričo svoje nadarjenosti že takrat imel dobro plačano službo in je lahko na vsake toliko med glavnim odmorom skočil v bližnjo trgovino Dallas ter se vrnil s kupom bolj ali manj naključno izbranih metal albumov, ki smo jih potem redki ostali s CD-pekači z neverjetno 2x hitrostjo zapisovanja veselo gusarjevali in predvajali na šolskem radiu. Kmalu zatem se je ponudila tudi že priložnost za ogled skupine v živo na njenem prvem koncertu v Sloveniji, leta 2001 v ljubljanskih Križankah, kjer je za ogrevanje poskrbela tedaj šele vzpenjajoča se Siddharta. Zatem je skupina za vsak svoj obisk Slovenije izbrala drugo lokacijo: Rock Otočec 2003, Metalcamp 2004, 2005 kot predskupina Rammstein v Hali Tivoli, kjer jo je velik del obiskovalcev spričo konfuznih medijskih napovedi okoli začetka koncerta zamudil, potem spet na Metalcampu 2008, 2011 v Cvetličarni, 14. oktobra 2015 pa smo si jo lahko ponovno ogledali v Kinu Šiška.
Pa se najprej posvetimo povsem neznani predskupini, ki ji namerno nisem namenil trohice pozornosti pred samim koncertom, saj sem se odločil, da se ponovno pustim presenetiti (ali razočarati). Tracer so ušesom zelo prijeten hard rock trio, katerega zvok me je nenehno vlekel nazaj v 90-ta. Medtem ko sem razmišljal, čemu temu tako, sem prišel do nenavadne ugotovitve: tako bi verjetno zveneli grunge bandi 90-ih, če ne bi bili grunge – kot dober, pristen hard rock. V lepo napolnjeno dvorano sem uletel sredi prvega ali drugega komada in ob pogledu na publiko me je malo zaskrbelo, saj je bila ta zelo statična, zato sem že pomislil, da si obiskovalci ogledujejo band le zato, ker zunaj dežuje. A zaključek vsake skladbe je pokazal nasprotno, saj so glasni vzkliki in radopleski občinstva skorajda parali ušesa. Publika pač ni bila standardna, mladostna, radoživa metalsko-rokerska, temveč bolj zrela, umirjena, oziroma – kot se je izrazil moj paranoidovski kolega – »gledališka«. Vsekakor pa lahko zatrdim, da so bili fantje z južnega dela Avstralije na svojem prvem obisku v Sloveniji zelo toplo sprejeti, saj so bili po koncertu na polno zasedeni s fotografiranjem in dajanjem avtogramov.
Setlista Tracer: Too Much, We're Only Animals, Water for Thirsty Dogs, There's a Man, Astronaut Juggernaut, Devil Ride, Us Against the World.
Apocalyptica je svojo kariero začela sredi 90-ih s preigravanjem Metallice na štiri violončela, z naslednjim albumom, Inquisition Symphony, pa je razširila svoj spekter priredb in začela s pisanjem lastnega materiala, ki je s ploščkom Cult, na katerem so se pri singlih poslužili tudi gostujočih vokalov, postal že bolj pravilo kot izjema. Nadaljnja evolucija banda je prinesla redukcijo s kvarteta na trio (s session čelistom), uporabo bobnov ter posledično priključitev stalnega bobnarja, najnovejša pridobitev z aktualnim studijskim izdelkom Shadowmaker pa je tudi redni vokalist. Ni nas bilo malo, ki nas je po štiriletni odsotnosti Apocalyptice z naših odrov nadvse zanimalo, kako zadeva izpade dandanes.
Apocalyptica so v skoraj dvourni nastop udarili s svežim materialom, natančneje skladbama Reign of Fear in Grace, pri naslednjem komadu pa se nam je na odru predstavil tudi najnovejši član ekipe, latinoameričan, ki mu – predstavitvenemu komadu primerno – ni bilo ime Jesus, temveč Franky Perez. Tip me je malce razočaral že takoj na začetku, čeprav moram priznati, da sem bil v tem primeru nekoliko pristranski, saj nisem mogel kaj, da ga ne bi primerjal s studijsko različico skladbe I'm Not Jesus, kjer je svoj glas posodil Corey Taylor, ki je kljub vsej metalski mržnji okoli Slipknot v resnici presenetljivo dober pevec. »Pa dobro,« sem si mislil, »Franky bo imel še dovolj časa ta večer, da se izkaže.«
Naj se raje obrnem k instrumentalnemu delu zasedbe. Odločno sem v zvočni sliki pogrešal četrti čelo, ki ga je po odhodu Maxa Lilje tako na ploščkih kot na koncertih v živo do leta 2009 nadomeščal nepolnopravni član skupine, Antero Manninen, in to je bilo tudi prvič, da smo si Slovenci lahko ogledali čelsko okrnjeno različico Apocalyptice, ki je, kot sem omenil, kvarila vtis. Podobno sem se počutil, kadar je kak kul metal band iz takega ali drugačnega razloga prešel z dveh kitar na eno – nekaj preprosto manjka. Druga stvar, ki je kazila ušesno izkušnjo, so bili bobni, ki so bili na splošno preglasni in tako preglasili tiste instrumente, zaradi katerih Apocalyptica sploh je, kar je, še posebej pa so ven sekali tomi. Načeloma v želji po čim boljši zvočni izkušnji koncerte spremljam v bližini mešalne mize, kadar me kaka taka zadeva zmoti, pa se s sprehodom vseeno raje prepričam, ali ni problem zgolj v lokaciji. No, ni bil, prav tako ne v bobnarskem setu, saj se je bobnar Mikko Siren kasneje pri skladbi Harmageddon presedel za drugi set, katerega zvok v zvezi s tem ni bil kaj prida drugačen.
A vrnimo se, kjer smo ostali. Apocalyptica so dalje rili po svojem najnovejšem albumu, skočili malo na predhodnik 7th Symphony, potem pa je napočil čas za eno od najbolj svetlih točk repertoarja – metalski del, natančneje priredbi Master of Puppets (Metallica) in Inquisition Symphony (Sepultura), kjer je postalo očitno, da kljub »gledališkemu« profilu večji del publike sestavljajo metalci (po srcu). Vzhičenost je potem ponovno hitro pojenjala z najnovejšimi stvaritvami in vrnitvijo Frankyja Pereza. Če sem ga pri I'm Not Jesus morda obsojal po krivem, ga kasneje nisem – tip je namreč kriza tudi, če ga sodimo po novih, lastnih komadih. Morda se zdi čudna primerjava, ampak deloval mi je, kot bi ga potegnili iz kakega metalcore tribute banda Justinu Timberlakeu. To, da so Apocalyptica uvedli to »pridobitev«, je z mojega stališča najslabša odločitev v njihovi karieri, celo slabša kot odločitev, da bodo nadaljevali z le tremi violončeli. In kar je še huje, pri vokalu je šlo za isti problem kot pri bobnih – preglasno!
Po na žalost edinem (pa še to skaženem) sprehodu v začetke bandovega avtorskega udejstvovanja s skladbama Harmageddon in Hope Vol. 2 je bobnarski solo – beri: priložnost za praznjenje mehurjev in polnjenje kozarcev (kar seveda nista dve neposredno povezani dejavnosti, razen če prisegate na kako bizarno alternativno terapijo) – napovedal prehod v drugo polovico koncerta, ki je bila dodatno popestrena s projekcijami, kar je bilo tudi pričakovati, saj menda niso v dvorano postavili posebnega projektorja zgolj zato, da bi jim služil za projeciranje backdropa v ozadju. Še trije komadi z najnovejšega ploščka, potem pa so srca zopet vztrepetala metalskim dušam, ki so na ves glas pomagale prepevati Metallicin hit Enter Sandman. Tudi naslednja skladba je bila prava, oziroma kar resnična klasika. »Now we're gonna play some classic shit!« se je zadrl vodja skupine, Eicca Toppinen, in začeli so s »težkim« uvodom v Griegovo klasiko (In the) Hall of the Mountain King iz Ibsenove gledališke igre Peer Gynt. Po dobre pol minute pa se je ta na veselo presenečenje publike prevesila v – pazi to – slovensko himno, ki jo je seveda občinstvo glasno odpelo, potem pa nadalje uživalo v metalizirani različici Gorskega kralja. Res simpatična popestritev repertoarja, ki jo baje Apocalyptica na tej turneji redno uprizarja, hkrati pa predstavlja lep »zaključek« nastopa. Temu seveda ni bilo tako, kajti ob vzklikih publike je kmalu prišel na vrsto bis s še eno priredbo Metallice, skladbo One, sledila je pesem I Don't Care, zaključili pa so s počasnim in otožnim komadom Dead Man's Eyes, ki se je izkazal za precej slabo izbiro, saj je kot resnični konec koncerta pustil precej melanholičen občutek, namesto da bi šli obiskovalci domov polni vzhičenosti.
No, v mojem primeru se to v vsakem primeru ne bi zgodilo, kajti za spremembo me na nekem koncertu ni motilo, da je headliner svoj nastop zaključil 15 minut pred napovedano uro. Oziroma, če citiram svojega paranoidovskega kolega, ki si je Apocalyptico ogledal na štirih od njenih sedmih nastopov v Sloveniji: »Daleč najslabši koncert do sedaj.« Morda bi kdo po vsem prebranem mislil, da sem šel na dotični večer v Kino Šiška s kakšno zamero ali zgolj z nekim zlonamernim razlogom. Sploh ni res. Tako jaz kot moj prej omenjeni paranoidovski kolega sva dolgoletna poslušalca skupine in najbolj žalostno je to, ko si po dolgih letih podpore primoran napisati tako negativno kritiko. A jebiga, kajti po že skorajda dveh dekadah metalskega udejstvovanja to zame žal nikakor ni edini primer. Vsekakor pa bolje biti iskren, tako sebi kot drugim, kot pa furati MTV-kiddy mentaliteto in biti fan »ne glede na vse«. Apocalyptico sem izkusil v njenih najboljših časih, zdaj pa je za moje pojme napočil njen zaton. A ponovno: tu govorim le s stališča poslušalca, ljubitelja dobre glasbe, ne s stališča lestvic prodajanosti. Z vidika založb in denarnic ter tudi glede na obiskanost koncerta v Kinu Šiška se zna bandovo p(r)odajanje v (skorajda ekskluzivno) pop vode zelo dobro obrestovati, sploh če upoštevam spastično navdušenje nekega dekleta za menoj med naslovnim komadom albuma Shadowmaker (vsaj mislim, da je bilo dekle, ker se nisem upal obrniti). A če je to smer, v kateri namerava svojo kočijo furati Apocalyptica, potem menim, da se lahko na tej točki tudi prijateljsko razidemo.
Setlista Apocalyptice: Reign of Fear, Grace, I'm Not Jesus, House of Chains, Not Strong Enough, Master of Puppets (Metallica cover), Inquisition Symphony (Sepultura cover), Bittersweet, Harmageddon, Hope Vol. 2, drum solo, Riot Lights, Shadowmaker, Hole in My Soul, Enter Sandman (Metallica cover), Hall of the Mountain King (Edvard Grieg cover), [bis] One (Metallica cover), I Don't Care, Dead Man's Eyes.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
16. 10. 2015Apocalyptica / Tracer / Galerija
15. 9. 2011Tracer / Novice
1. 2. 2010Apocalyptica / Novice
21. 11. 2004Apocalyptica / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija