Pisalo se je davno leto 1999, bila je sobota, 2. oktober, ko sem prvič prestopil prag graške gledališčno-koncertne dvorane, kjer so tistega večera nastopili In Flames, Dark Tranquillity, Children of Bodom in Arch Enemy. Od tistega večera je poleg v album prilepljene vstopnice v spominu ostala le še bleda podoba ognjenega nastopa headlinerjev in zaznamek, da švedski melodični metal nikakor ni moja skodelica čaja. Komaj nekaj let kasneje sem z Amon Amarth spontano naredil izjemo, medtem ko je nekonzumiranje dotične zvrsti še naprej ostala stalnica, pri čemer se tega nepisanega in nikoli zavestno postavljenega pravila držim prav tako spontano kot pijanec znamenitega plota.
Z izbranim uvodom nikakor ne želim izraziti podcenjevanja kakršne koli glasbe, temveč želim le povedati, da sem minulo soboto pristopil k nastopu velikih Dark Tranquillity kot totalen zelenec. Na koncert me je pripravil le kratek kolegov poduk o njihovi glasbi, in sicer s pomočjo nekaj povezav do spletnega video portala YouTube, toda kaj točno mi je takrat posredoval, sem že zdavnaj pozabil. Mislim pa, da ne bom tako zelo hitro pozabil tega, kar sem potem spremljal dobro uro v živo. Velik vtis je name najprej naredila projekcija v ozadju, s katero so DT vizualizirali vsako odigrano pesem, s čimer je bila percepcija zagotovo dosti lažja in hkrati intenzivnejša. Toda tudi kot zelencu pri poznavanju diskografije Švedov iz Göteborga mi ni ušlo dejstvo, da je band v zadnjih letih (ali samo z zadnjim albumom?) metal v svojih vižah povsem zreduciral. S tem se je zelo približal glasbenemu ustvarjanju, kot sem ga lani recimo spoznal pri njihovih kolegih Katatonia. Seveda gre za povsem drugačen glasbeni pristop, vendar je uporaba rock elementov v obeh primerih več kot očitna. Pri Dark Tranquillity pa so ti očitno že nekaj časa zelo prisotni, saj sploh nisem opazil, kdaj se s svojimi komadi vračajo v preteklost in kdaj dejansko predstavljajo najbolj sveži del diskografije. Ves čas sem namreč imel občutek, da imam opravka z »baladnim« progresivnim rockom, katerega skupni imenovalec z metalom je bil občasen pevčev growl. Kdor torej čaka na zahtevno in ne najbolj udarno glasbo, si naj v živo privošči Dark Tranquillity, medtem ko bom jaz morda celo našel enkrat čas za njihov aktualni studijski album Atoma, okrog katerega se je v glavnem vrtel nastop v Gradcu.
Po več kot polurnem premoru in zanemarljivi zamudi so oder zavzeli neumorni in najslavnejši evropski Vikingi. Odrska postavitev se je v tiste pol ure spremenila, postala je preprostejša, a hkrati bolj pošastna. Na velikanski vikinški čeladi, skozi katero so žarele oči različnih barv, je sedel bobnar, ki so se mu levo in desno po stopnicah večkrat pridružili ostali člani zasedbe in dva »čistokrvna« Vikinga, ki sta prežala na nas s kopjem, sekiro in lokom. S tem pa teatralnosti še ni bilo konec, kajti oder je obiskala tudi čarovnica (ali pač nekaj podobnega), ki je gestikularno odigrala posnet dialog, ki smo ga bili deležni preko zvočnikov. Scensko in vizualno so Amon Amarth zagotovo ponudili več kot pred nekaj meseci v Zagrebu, ki ga je zasedba zapustila z bolj ali manj enako setlisto.
Kot že skorajda tradicionalno je band otvoril koncert z The Pursuit of Vikings, nadaljeval z As Loke Falls in nato ponudil prvi hit z najnovejšega celovečerca Jomsviking, in sicer First Kill. Poleg Raise Your Horns, ki se ga želim dotakniti malo kasneje, je ta komad eden izmed tistih, ki ga občinstvo v živo najbolj množično prepeva skupaj z bandom. In v tem tudi tičita neverjeten uspeh in neverjetna priljubljenost Švedov, ki ob bežnem poslušanju zadnjih albumov dajejo občutek, da so se komajda kaj spremenili, medtem ko dejansko izdajajo eno popevko za drugo, ki so vse skupaj garant za pravo koncertno zabavo.
No, ta zabava pa je za moj okus ravno z že omenjenim Raise Your Horns šla nekoliko predaleč. Komad deluje na ploščku in v družbi ostalih relativno neopazno, medtem ko se peterica z njegovo izvedbo v živo že močno (zame celo premočno) približa pivskim napevom zasedb, kot so Korpiklaani ali Finntroll. Sicer je karizmatični Johan že zmeraj rad nazdravljal s publiko, vendar pa z Raise Your Horns po mojem to naredi enkrat prepogosto. Osebno bi si želel en »Skol!« manj in zato kakšen komad iz devetdesetih več, kar pa pod črto vseeno ni spremenilo mojega mnenja, da si bom Vikinge v bodoče še kdaj ogledal v živo, če bodo nastopili kje v bližini.
P.S.: Kot prva predskupina so nastopili še eni melodičarji, in sicer Omnium Gatherum, ki pa sem jih žal zamudil, ko sem v centru Gradca iskal parkirišče.
