Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

6. 1. 2020

Батюшка / Theotoxin / Irdorath / Heidnir

((szene)), Dunaj, Avstrija / 4. 1. 2020

Dvignjenega je bilo veliko prahu, tabori so se delili, tako kot sta se ločila Bartłomiej Krysiuk in Krzysztof Drabikowski. Zgodba je poznana vsem, ki se zanimajo za band, in tudi tistim, ki se zanj ne zanimajo in mu ne sledijo, zato odkrivanje tople vode z moje strani nima nobenega smisla. Zagotovo pa se splača odkriti, kaj slednji od obeh navedenih možakarjev na začetku novega leta ponuja v živo. Se pravi, kako dejansko deluje Panihida v živo, je bil glavni razlog, da sem se kljub večmesečnemu prerekanju s samim seboj na koncu le odpravil na Dunaj, kjer so minulo soboto v klubu ((szene)) nastopili Батюшка in še tri avstrijske black metal predskupine: Theotoxin, Irdorath in Heidnir.

Pričakoval sem, da bo koncert že nekaj časa pred začetkom razprodan. Ker tokrat naša karavana ni nabavila kart vnaprej, sem redno spremljal organizatorjeve najave na družbenem omrežju v zvezi s prodajo vstopnic. Konkretno presenečen sem si oddahnil, ko je ta en dan pred koncertom najavil, da bodo vstopnice na voljo še na dan koncerta pri blagajni. Spraševal sem se, če je to morda znak, da bo dogodek slabo obiskan. Je zanimanje za Krzysztofovo Batushko upadlo v tolikšni meri, da v soboto ne bo možno čutiti tistega pravega/pozitivnega koncertnega vzdušja? Prihod pred dvorano nekaj minut pred sedmo zvečer, preden so se odprla vrata kluba in je začela delati blagajna, je z relativno dolgo kolono čakajočih pričal o povsem drugi sliki. Super! Vzdušje bo pozitivno, karte pa so tudi še na voljo. Po skromni donaciji, s katero sem starejšemu možakarju v majici z naslovnico albuma Kronet til konge od Dødheimsgard pomagal pri zbiranju evrov za nakup vstopnice, smo tudi na blagajni hitro opravili formalnosti in se takoj zatekli k mizi z merchom. Joj, koliko bombončkov nas je čakalo tam. Privoščil sem si kar dva različna nosilca zvoka, ki oba nosita naslov Panihida, a sem zanju plačal, kot da bi poleg teh nabavil še kaj za obleči. Grenak priokus cene je popravil Krzysztof, ki je z veseljem podpisal mojo najnovejšo vinilko.

No, ob pol osmih je potem že tudi napočil čas za začetek glasbenega programa:

19.30–20.00 Heidnir
20.15–20.55 Irdorath
21.10–21.50 Theotoxin
22.20–23.30 Батюшка

Heidnir je black metal zasedba iz Gornje Avstrije, pri kateri se vse vrti okoli enega možakarja z enakim imenom. Za nastopanje v živo je Heidnir okoli sebe zbral še Afturganga (kitara), Hrungnirja (bas kitara) in Molocha (bobni), četverica pa je na Dunaju predstavljala lani izdan prvenec z naslovom Von nächtlichen Erinnerungen. Ker vsebuje komade, ki so v povprečju daljši od devetih minut, v svojem kratkem setu seveda niso uspeli predstaviti celotnega albuma, a predstavljene štiri pesmi so bile ravno dovolj, da smo poslušalci ob zgodnji uri ob dobro napolnjeni dvorani headbangali ob catchy ritmih ali se pozibali ob počasnejših vmesnih delih. Od zaigranih komadov mi je zaradi všečnega galopirajočega bobnanja najbolj ostal v spominu ravno naslovni komad Von nächtlichen Erinnerungen, s katerim je band zaključil svoj nastop.

Točno kot švicarska ura je potekalo tudi nadaljnje dogajanje. Irdorath so ob napovedani uri stali na odru, kjer so s še zmeraj aktualnim albumom Denial of Creation iz leta 2017 in njegovim predhodnikom I Am Risen iz leta 2013 predstavili svoje pojmovanje balck metala. Osebno bi tega prej opisal kot blackmetalsko odigran death/thrash metal s heavy metal solažami in black metal vokalom, a pustimo detajle. Pojem black metal prenese marsikaj, zato tudi jaz ne bom preveč dlakocepil. Lahko pa dotičen opis pripomore k boljši predstavi o tem, kakšno glasbo Irdorath sploh preigravajo, in hkrati pove, da so vsi štirje bandi sobotnega večera kljub skupni nadpomenki zveneli vsak povsem drugače. Med nastopom najstarejšega banda večera je najbolj izstopal poudarek na melodičnosti, najdaljši staž Korošcev, ki je posledično tudi kriv za boljše poznavanje, pa je poskrbel za bučnejši aplavz in večje navdušenje med publiko. Name osebno so največji vtis naredili s komadom Denial Of Creation, ki ga je pevec napovedal kot ljubezensko pesem.

Dobro, gremo dalje po programu. Na vrsti so bili najzlobnejši in najhitrejši black metalci večera, ki pa jih je konkretno tepel slab zvok. Laično povedano: nekje je nekaj pribijalo, zaradi česar je celoten nastop lokalcev Theotoxin spremljalo bučanje, ki se je slišalo iz dvorane, preko dveh hodnikov vse tja do prostora s šankom. Za razliko od obeh predhodnih bandov, katerih člani so bolj ali manj statično uporabljali svoje instrumente in niso kaj prida odkrivali sicer bolj malo prostora na odru, kajti večji del so zavzeli bobni od Batushke, so bili Dunajčani dosti bolj dinamični in večkrat menjavali pozicije, medtem ko je bil pevec skorajda dobesedno povsod, enkrat celo pod odrom v fotopitu in ničkolikokrat v zaodrju. Predvidevam sicer, da je tega obiskal večkrat ravno zaradi težav z zvokom, kakor je to enkrat tudi naredil desni kitarist, ki se je iz zaodrja vrnil z novo kitaro in isto težavo. Theotoxin se do konca niso rešili donenja, kar se mi zdi resnično škoda, saj mi je njihov mardukovski black metal sicer kar ugajal.

Sledile so priprave odra za glavni band večera in glavni razlog za obisk Dunaja. Backdrope z logotipi nastopajočih je zamenjala slika cerkvenega stolpa sredi temne noči v gozdu, kar je nakazovalo drugačno vzdušje, medtem ko so vsi ostali rekviziti (slike naslovnic albumov na stojalih, svečniki, krsta, posoda z nesveto vodo, kadilo in kadilnica itd.) in številni mikrofoni pričali ravno o obratni zgodbi. Vzporedno s pripravami so pri nas obiskovalcih potekala ugibanja o tem, kakšen bo zvok. Upanja, da se ne bo ponovila zgodba iz mariborskega Štuka, ko so po Srd nastopili Batushka s slabim zvokom, so bila navita do stropa.

Po končanem predvajanju albuma Fjelltronen iz hiše Wongraven je ob za nastop Batushke napovedani uri zazvenel poznani zbor menihov, ki je ustvaril kar 15-minutni uvod. Približno tretjino tega časa smo preživeli sami, brez vsakršnega dogajanja, nakar je končno na oder prikorakalo osem menihov: bobnar, trije clean vokalisti, en kričač, en kitarist in en bas kitarist ter Krzysztof na kitari in dodatnem vokalu. Medtem ko so instrumentalisti zavzemali svoja mesta, je eden od pevcev prižigal številne sveče na obeh stojalih. Ko so bile vse sveče končno prižgane, je sledil še en uvod, in sicer Pesn 1, nato pa še vse ostale pesmi s Panihide. Če nisem česar koli zamešal, je band zaigral komade v enakem vrstnem redu, kot so posneti na albumu, pri tem pa si ni niti enkrat pomagal s kakršno koli matrico. Vse je bilo odigrano in zapeto v živo, zvok pa je zagotovo govoril nam v prid, kajti bil je odličen. Če bi želel iskati las v juhi, bi lahko potarnal nad tem, da določeni tihi clean vokali niso bili najbolj slišni, a zato po drugi strani niti ni nujno kriv band, saj bi za te morala v dvorani vladati popolna tišina. Z vidika performansa torej nismo bili deležni ničesar novega, kar hkrati pomeni, da smo bili večkrat blagoslovljeni z nesveto vodo. Sicer pa pridejo novi komadi v živo zelo dobro do izraza. Navdušili sta me predvsem Pesn 3, ki vsebuje po mojem mnenju najboljši kitarski riff albuma – škoda le, da komad sicer ni nekoliko bolj dinamičen – in Pesn 6, ki prav tako navdušuje z dobrim riffom in več dinamike. Ker so bili nekateri uvodi in prehodni napevi predstavljeni v podaljšani obliki, je po koncu zadnjih melodij s Panihide ostalo samo še dovolj časa za eno pesem z Litourgiye, in sicer je to bila Yekteniya 1. Po tem komadu je bilo konec, sledilo je le še ceremonialno ugašanje in zbiranje svečk, ki jih je eden od menihov nato razdelil med publiko, ter še zaključni priklon.

Batushka so nam torej ponudili dovolj prostora za čupanje, zibanje, mirno spremljanje glasbe z zaprtimi očmi in nekaterim celo za moshanje, kar pa se ni dobro končalo. Sicer sem tudi sam bil vesel, da sem lahko mirno in brez prerivanja spremljal nastop Batushke, a me zagotovo ne bi motilo, če bi v sprednjem delu nekaj osebkov bolj divje norelo. Zato tudi nisem videl pravega razloga za razburjanje publike in posledično odstranitev enega obiskovalca iz dvorane s strani varnostnika. Konec koncev smo vsi bili na metal koncertu in moshanje pač že od nekdaj spada zraven, sploh k tistemu pravemu koncertnemu vzdušju, o katerem sem pisal na začetku tega sestavka.

SORODNE VSEBINE:
30. 12. 2019Batushka - Панихида / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj