Štiri skladbe v več kot petdesetih minutah; to lahko pomeni samo eno: doom. The Unreal Never Lived je četrti album tria iz Oregona, drugi v letu dni za Metal Blade; YOB so tako eden redkih ne metalcore bandov, ki so v zadnjem času prišli pod okrilje te založbe.
Album odpre zvok grmenja, potem pa močno poudarjena bass linija, ki se ponavlja skoraj skozi vso skladbo, in siloviti, težki riffi popeljejo poslušalca v svojevrstno doom izkušnjo. Prvi del uvodne Quantum Mystic je še najbližje klasičnemu doomu, kar je lahko slišati na tem albumu, izredno zanimive pa so psihadelične kitarske pasaže, ki jih vključujejo v nadaljevanju skladbe. Že tukaj se vidi, da je njihova glasbena podlaga široko zastavljena, še bolj pa to pride do izraza v dvajsetminutnem doom paradižu, The Mental Tyrant. YOB niti slučajno niso enosmeren doom band, pa čeprav pri temačni, intenzivni skladbi Grasping Air pride do ponavljanja monotonega glavnega riffa. Quantum Mystic odigrajo v dveh prestavah hitreje od ostalih skladb, psihadelični riffi se ponovijo tudi pri najtežje komzumirajoči, čudaški skladbi Kosmos, kjer se pojavljajo tudi bolj klasični 70's stoner rock elementi, skozi vse skladbe pa držijo določeno raven epskosti in imajo dober občutek za melodijo. Imajo pa tudi kvalitetnega vokalista, ki pokriva vse od growlov, do čistega, cvilečega, skoraj visoko kričečega vokala.
YOB ne delajo nobenih kompromisov, delajo svojo verzijo dooma in to zelo uspešno ter ne ravno običajno.

Matjaž