Leta 2009 se je francoska zasedba Forlorn Hope preimenovala v XCIII in začrtala novo, precej edinstveno glasbeno pot, opirajoč se na umetnostno smer, ki je v 19. stoletju zaznamovala kulturno dogajanje v Nemčiji, Franciji in Angliji – romantiko. Po demo izdaji Majestic Grief (2010) in splitu Nocturnal Promenade (2011) z rojaki Abyss Cerebrum so XCIII konec letošnjega februarja izdali prvenec Like A Fiend In A Cloud.
Za vokalne in kitarske aranžmaje je poskrbel ustanovitelj Guillaume, levji delež k atmosferičnosti pa sta prispevala tudi Jonathan na drugi kitari ter Mathieu na klaviaturah. Žanrsko je album nekje na razpotju med doomom in melodičnim black metalom ter vsebuje nekaj elementov progresivnega metala, toda pri XCIII umeščanje v žanrske okvirje gladko odpade, saj se vsega skupaj osem pesmi na ploščku med seboj bolj ne bi moglo razlikovati. Že z uvodno klavirsko skladbo Rêverie Nocturne muzikološko podkovani Mathieu pokaže svoj talent in čut za glasbo. Razkriva, da mu klasika in še posebej skladatelj Erik Satie nista tuja. Nato XCIII preskočijo v povsem drugo glasbeno sfero, pomemben del katere še vedno predstavlja klavir. S pesmima Bal Macabre in Hibernal Sadness rahlo spominjajo na zgodnje Evereve in njihov prvi album Seasons, toda v vsakem naslednjem komadu so slišni drugačni vplivi in subtilne podobnosti, bodisi z Agalloch, My Dying Bride ali Anathemo. Francozi so v svojo glasbo vkomponirali elemente z vseh strani, a kljub temu v njej prevladuje osebna nota vsakega člana. Mathieu osnovne kitarske linije barva s klaviaturskimi zvoki orgel, godal, zborovskega petja, klavirja ali pa z različnimi zvočnimi posnetki cerkvenega zvona in dežja. Guillaume uporablja raznovrstne vokalne tehnike, od šepetanja, petja, govorjenja do več faset harsh vokala, med drugim tudi nečloveško rjovenje in nizek growl. V pesmi Bal Macabre – Epilogue vokal spominja na zasanjano, nežno petje, kakršnega se poslužuje Neige iz Alcest. Guillaumova edina hiba je močan naglas v angleščini, ki vsaj na začetku zahteva nekaj privajanja. Zares moteča je le pretirana raba odmeva na vokalu, predvsem pri šepetu in govorjenju.
Pesmi so razmeroma dolge. Najkrajša posnetka na ploščku, klavirski intro Rêverie Nocturne in akustična pesem Autumn's Call, sta dolga približno tri minute in pol, sicer pa preostale pesmi variirajo med petimi in skoraj devetimi minutami. Naslovna pesem Like A Fiend In A Cloud kljub počasnemu tempu v sebi nosi največji čustveni naboj. Idealna je kot prvo poslušanje za vsakogar, ki si morda želi slišati nekaj drugačnega. Sicer ne razkriva narave celotnega albuma, vendar vsaj približno nakaže, kaj vse XCIII predstavljajo. In to ni zgolj številka pesnitve (93) iz Baudelairejeve pesniške zbirke Rože zla (Les Fleurs Du Mal).