»The deceivers walk among us like cancer waiting to die. Lurking in the shadows and hiding in the darkness with the other cowards, so fucking heartless.«

Kolikor je bilo leto 2020 precej slabo za glasbenike in delavce, vpete v glasbeno kulturo, pa je prineslo kar nekaj kvalitetne glasbe. Proti koncu leta je tako luč sveta pri založbi eOne ugledal šesti studijski plošček ameriških Within The Ruins. Gre za zasedbo, ki preigrava deathcore v kombinaciji s progresivnim death metalom in djentom. Black Heart je obenem prva izdaja z novim vokalistom Stevom Tinnonom, fantje pa so se, poleg prve uporabe clean vokalov, poigrali še s futurističnimi zvoki in se s komadom ali dvema poklonili tudi klasiki, kot je igra Nintendo. Plošček je nastajal vse od konca leta 2018, prvi single pa so predstavili zgolj 2 meseca pred izdajo. Skupno predstavi plošček 10 komadov oziroma slabih 45 minut zanimive glasbe. V velikem naboru, kot ga deathcore in ostale futuristične zvrsti trenutno ponujajo, je precej težko najti nekaj, kar bomo poslušali več kot dvakrat. Within The Ruins so tokrat rekli »manj je več« in kljub dvema kar dolgima instrumentalnima komadoma dosegli zlato sredino.

Plošček otvori Domination, ki po krajšem instrumentalnem napovedniku preide na konkretno. Brez olepševanja. Že v prvem komadu tako fantje predstavijo svoje atribute – futurističen zvok kitar, ki večino časa kraljujejo v ospredju, ter kombinacijo trdega growla in spevnega clean refrena. Vsekakor veliko, a izpeljano z zelo mehkimi, nečutnimi prehodi. Čeprav gre za instrumentalno nasičenost, ta ne povzroči zmede. Precej podobno, a z dodatkom djenta, oziroma kakor ga zadnje čase imenujejo »start/stop glasbe«, nadaljuje Deliverance. Manko melodije in konstantno prekrivanje riffov bi morda pri nekomu povzročil nezadovoljstvo, a ob večkratnih poslušanjih ni več moteče. Morda sicer ne najboljša izbira za prvi single, a fantje so že vedeli.

Naslovni Black Heart poskrbi za združitev prav vseh atributov, ki jih premorejo. Vsekakor je futuristična melodičnost nekaj, kar WTR obvladajo. Čeprav so kitare vedno v ospredju, se bobni in bas slišijo ravno toliko, da poskrbijo za popoln breakdown, ko je ta potreben. Clean vokal je tudi tokrat uporabljen zgolj pri refrenu, ki pa zaradi tega ne izpade »poženščeno«, ampak zgolj doda piko na i melodiji. Open Wounds se drži preverjene recepture, zato se tudi sama ne bom ponavljala. Je pa toliko bolj zanimiv instrumentalni Eighty Sixed. Nekateri v njem slišijo teme iz znane igre Nintendo, sama vmes zaslišim komad Pink Panther. Vsekakor ne gre za brezvezno igranje, ampak očitno za poklon nekaterim ljubim glasbenim delom ali inspiraciji. Čeprav nisem ravno igričarska oseba, pa me določene melodije vsekakor spomnijo na tisti klasični Nintendo zvok.

Album se nadaljuje zelo tehnično z Devil In Me, ki ima zelo generičen, a po drugi strani zelo vpijajoč refren. Vsekakor pa je nekaj, kar ob vsem lomljenju ritma, brez kančka melodije, najmanj pričakujemo. WTR imajo željo postati eni izmed bolj znanih na področju tehnično progresivnega deathcora in to jim vsekakor uspeva. Če sem pri prvem delu tega besedila govorila o gladkih prehodih, so na drugi polovici albuma ti postali bolj trdi in nepričakovani. Zato je na tej točki zelo pomembno omeniti več kot odličnega bobnarja Kevina McGuilla, ki sledi tej celotni zmedi tehničnosti in futurizma. Čeprav ne vem, zakaj so se za zaključek pesmi Hollow ponovno odločili za znano melodijo, in sicer za svojo variacijo Tetrisa. Veliko bolj klasični deathcore nam ponudijo s pesmijo Outsider. Globoke kitare, brez nepotrebnih olepševalnih melodij, trdi growl. Zadnja vokalna stvaritev albuma nosi naslov RCKLSS in predstavi počasno, temačno plat zasedbe. Morda gre celo za enega tehnično bolj dovršenih komadov ploščka, saj kljub minimalizmu doseže bistvo, kar je ponovno poslušanje. Približno šestminutni instrumentalni Ataxia V še zadnjič postreže z vsem futurizmom in zanimivimi riffi, ki dajo občutek »jammanja«.

In zaključek? Morda na momente prenasičeno, a vseeno uravnovešeno. Če iščete nekaj, kar vas bo konstantno presenečalo in vas držalo pokonci, potem je ta album za vas. Vokalno in instrumentalno gre za izjemno dobro zadevo, s posebnimi pohvalami novemu vokalistu in že omenjenemu bobnarju. Če ste se morda naveličali zasedb, kot so Archspire, Oceans Ate Alaska ali Born Of Osiris, so Within The Ruins vsekakor nujno potrebni na vašem seznamu.

»Take off the mask and show us what the fuck you are: another regret, another scar, another harlot leaving me with a black heart. Look inside and see it.«