Within Destruction dve leti po Void razveseljujejo s tretjim studijskim albumom. Žanrsko raziskovanje se je končalo in band se je ustalil pri deathcoru, kakršnega so razvili ravno z omenjenim albumom. Toda roko na srce, žanrska ustalitev resnično ni nobeno presenečenje.

Pa je Jeseničanom sicer kakor koli uspelo presenetiti z aktualnim albumom? Ja, dejansko je bandu uspelo presenetiti z okoliščino, da album ne zveni dolgočasno ali prežvečeno, pa čeprav poznano. Peterica je na Deathwish uporabila enak pristop in enake elemente, ki jih je premierno predstavila na Void, toda očitno jim je uspelo iz rokava stresti še nekaj dobrih idej, da aktualni album ni izpadel kot brezupen poskus ustvarjanja nečesa že preverjenega.

Deathcore, brutalni death metal ali »true slam« – katero koli poimenovanje vam je pač ljubše – zveni povsem poznano, lahko celo rečem žanrsko tipično. V praksi oziroma na albumu to pomeni, da imamo opravka s številnimi udarnimi breakdowni in ultra hitrimi blast beati. Kar pa je definitivno drugače in netipično za zgoraj naštete žanre, so številni kitarski ekskurzi v svet lepih melodij, s katerimi band kljub žanrski determiniranosti v okviru filmskih izsekov v obliki intra in outra ustvari devet razgibanih in raznolikih komadov.

Poleg glasbene izkušnje, ki je sicer že bolj ali manj poznana zaradi predhodnika, pa se splača izpostaviti še komičnost in erotičnost, ki je očitno tudi postala sestavni del bandovega delovanja. Te smo deležni v video obliki za komad Human Defect. A ker vsebuje videospot za komad Extinction dosti bolj všečen riff v refrenu, mi je tudi pripadajoči videospot bolj zrasel k srcu. A odločite se sami: