Glede na ime banda in naslov(nico) prvenca bi lahko pričakovali, da imamo v tem primeru opraviti z zasedbo, ki bi lahko bila blizu Wintersun ali Catamenia. A z omenjenima imajo Winterborn skupno le to, da prihajajo iz dežele tisočerih jezer in da prisegajo na melodične zvoke. A te so precej »mehkejše« narave.
Ker gre za novince bi mogoče pričakovali, da se Winterborn zgledujejo po rojakih Stratovarius, Sonata Arctica; a spet narobe. V ljubiteljih vodilnih finskih melodičnih metal bandov se bodo seveda lahko razvile simpatije tudi do Winterborn, a ti le niso tako tipični predstavniki »suomi« melodične metal šole. Njene prepoznavne elemente zanimivo in ne preveč izstopajoče prepletajo s klasičnim hard rockom in tudi progresivnim metalom. Lahko bi se reklo, da Cold Reality predstavlja združitev preproste spevnosti, virtuoznosti in hard rockovske direktnosti. Na nek način spominjajo na Thunderstone, a so bolj »diverzificirani« in imajo frontmana s čistejšim vokalom. Zrelost in dovršenost kompozicij kažeta, da tu ne gre za kakšne nadobudne mladeniče, temveč za glasbenike z že kar nekaj kilometrine. Tudi daljših, epsko naravnanih skladb so se lotili s pravo mero taktnosti in svežine. Na področju virtuoznosti prednjači kitarist, ki se na pri solažah lahko kosa tudi z mojstri tipa Michael Romeo, niso pa pogosti trenutki, kjer bi se Pasi Vapola preveč izpostavljal. Minus zaenkrat predstavlja še manjko svojih lastnih idej, kajti material ne prinaša nekih novosti in daje občutek že slišanega. Vseeno nikomur, ki rad prisluhne dobremu melodičnemu in ne preveč kompleksnemu progresivnemu metalu, poslušanje Cold Reality ne bo škodovalo.

Matjaž