RECENZIJE

2. 12. 2014
Whitechapel - Our Endless War
Metal Blade Records, 2014
Avtorica: Tina Urek

Ameriška deathcore zasedba Whitechapel je letos izdala peti studijski album. Our Endless War ponudi deset oz. dvanajst komadov (dva bonusa na posebni izdaji), ki v zgolj štiridesetih minutah pokažejo vso veličino te zasedbe. Ogromen delež k še vedno ne tako dobro poznani zasedbi doda Phil Bozeman, ki za mnoge velja za zverino med vokalisti te scene. Zasedba, ki je postala bolj ali manj znana s samonaslovljenim albumom leta 2012 oz. komadoma I, Dementia ter (Cult)uralist, z albumom Our Endless War ne razočara. Sicer je album dobil kar nekaj kritik, predvsem zaradi generičnosti in podobnosti z ostalimi bolj moderniziranimi deathcore zasedbami. Kljub temu da so mnogi plošček poimenovali Our Endless Bore in ga spustili na nivo bandov, ki vsako leto postrežejo z »istim« albumom, sem se ga odločila konkretno preposlušati. Razočaranje? Ne. Plata seka. Sicer lahko takoj potegnem črto primerjave s Suicide Silence ali drugim modernim deathcore bandom, ampak zverinsko dretje in občasna (odlična) melodičnost sta me prepričali, da ji namenim nekaj besed kritike.
Intro Rise predstavi melodično osnovo naslovnega komada, ki je poleg tistih dveh, ki mu sledita, najbolj prepoznaven in poslušan. Our Endless War se razvija od brutaliziranja do malenkost nežnejšega refrena, ki z odlično melodijo razbije dolgočasnost. Kar se tiče tehničnosti in zvoka, so se fantje zopet odločili za deathcorovsko nasičenost, v ospredje pa so postavili ritem sekcijo. S samo nasičenostjo sicer ni nič narobe, vendar so kitarske melodije precej tihe tudi tam, kjer bi morale izstopati. The Saw Is the Law zasedbo odpelje v djentovske ritme. Tudi tokrat poleg vokala kraljujejo nizki toni in ritem. Za razliko od predhodnika pa so kitare tiste, ki izstopijo. Preigravanja z bobni in vokalom so odlična, Phil pa zopet pokaže mnoge sposobnosti in višine, čeprav se raje zadržuje v globinah. Vsekakor eden boljših komadov albuma. Mono je tretja izmed bolj prepoznanih skladb ploščka. Kljub temu pa se ne odmika od klasičnega deathcora. Melodične zavese počasi prekrivajo ritem in redno udrihanje po dvojnem pedalu bas bobna. Sredi komada je instrumentalni vložek, ki komad preseka na pol, v drugi polovici pa zavladajo breakdowni. Ti se nadaljujejo v Let Me Burn, ki brutalizacijo pusti za sabo. Počasni ritmi, ločeni z breakdowni, naredijo komad precej trd in enoličen. Rešijo ga le občasni riffi iz ozadja, ki pa so precej tihi. V drugi polovici se pesem odlično razgiba, občutek imam, da poslušam drug komad. Djent, melodične kitare, odlični ritmi in breakdowni, ki poskrbijo le za dotok energije. Worship the Digital Age se vrne k surovemu deathcoru. Brez lepotičenja in cukranja, udar do smrti. Refren sicer temelji na zelo počasno razvlečenem ritmu, kar nekako uniči začetno mojstrovino, ki pa se seveda vrne. Vsemu skupaj se pridruži še odlično kitarsko soliranje, ki se strne v trden, precej ritmičen zaključek. Časi se spreminjajo, vendar so pri How Times Have Changed Američani ubrali kar klasično pot, ki so jo začinili z nekaj modernosti in odličnimi kitarskimi vložki. Kljub temu da sem že pri polovici albuma, vse skupaj mine precej hitro. Tih, skoraj akustičen začetek, death metalsko nadaljevanje, odlični bobni, Psychopathy. Zasanjani vmesni deli ustvarijo nekakšno psihedelično sliko, ki se prekine s heavymetalskim soliranjem. Bum, presenečenje albuma. Odlično soliranje se nadaljuje tudi v komadu Blacked Out, ki je precej bolj melodičen kot ostali na ploščku. Morda celo najbolj deathmetalski, saj je modernih vložkov zelo malo oz. jih sploh ni. In smo prišli do zadnjega »uradnega« komada albuma, ki je obenem tudi najdaljši. Točno šestminutna mojstrovina Diggs Road. Počasen, melodično-melanholičen začetek se stopnjuje v razgiban, izjemno melodičen, melanholičen komad. Ta je tudi edini na albumu, kjer ima glavno vlogo poleg vokala kitarska melodija. Redne odlične solaže se nadaljujejo skozi celotni komad, zavesa pa je tokrat ritem. Celo vokal stopi v ozadje. Odličen komad in nekaj povsem drugačnega, nepričakovanega od deathcore zasedbe. Vsi tisti, ki ne marate modernih zasedb in dobite ošpice ob besedi core, prisluhnite vsaj temu komadu. Bonus komada A Process So Familiar ter Fall of Hypocrites sta ravno tako odlična, vendar bolj klasična. Prvi je melodičen, drugi pa predvsem bolj surov.
Sama Our Endless War absolutno ne bi preimenovala Our Endless Bore, in to predvsem zaradi komada Diggs Road. Ostali komadu na albumu res niso preveliko odstopanje od drugega modernega deathcora, Diggs Road pa je nekaj novega. Our Endless War je tako klasičen deathcore album, ki ga je treba poslušati od začetka do konca. In to temeljito. Ob poslušanju prvih nekaj komadov si boste rekli »Kak dolgčas!«, ampak potrpite, saj vas na koncu deathcorovskega tunela čaka luč melanholije in melodičnosti.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
19. 8. 2019
Gaahls Wyrd - GastiR - Ghosts Invited
Recenzija
13. 8. 2019
Dekadent - The Nemean Ordeal
Recenzija
2. 7. 2019
The Stone - Kruna praha (EP)
Recenzija
1. 7. 2019
Snøgg - Chhinnamasta
Recenzija
28. 6. 2019
Shining / Srd - Shining / Srd (split)
Recenzija
27. 6. 2019
Lord Vicar - The Black Powder
Recenzija
26. 6. 2019
SinHeresY - Out of Connection
Recenzija
6. 6. 2019
Različni izvajalci - Metal 4 Lignit (kompilacija)
KONCERTI & FESTIVALI
23. 8. 2019
Iron Reagan
Rock Town, Cordenons (Pordenone), Italija
23. 8. 2019
FMK Kunigunda: Noctiferia
Huda luknja, Velenje
23. 8. 2019
Metallica, Ghost, Bokassa
Olimpijski stadion, München, Nemčija
24. 8. 2019
Divlje Jagode, Norton
Kal pri Pivki
24. 8. 2019
Voltumna, Taste of Plague
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
28. 8. 2019
Hate, Beheaded
Viper Room Dunaj, Avstrija