Koljaški sekstet iz Tenneseeja se vrača s tretjo ploščo, ki tematsko nadaljuje mračno zgodbo drugega albuma (This Is Exile), le da tokrat jemlje drugo stališče do zgodbe o mračnih kreacijah in željah Človeka, da bi pokoril vse okoli sebe, ne glede na ceno.
Vokalistu Philu Bozemanu gotovo ne zmanjkuje idej za tekste, saj so ti ustvarili res črn, mračen in pretresljiv temelj novi plošči, ki pa zvokovno ne dosega take veličine kot jo recimo besedilno. Kaj za vraga sem hotel povedati s tem? Da je zgodba in posledično multivokalni performans Phila Bozemana enako dobra ali boljša kot na prejšnjem albumu.Niti ni čudno, da je album poimenovan po verzu iz komada Possession, ki se nahaja na albumu This Is Exile.
No, da bi bolje razumeli kvaliteto novega albuma, ne moremo mimo prejšnjega, ki je bil odličen ne samo zaradi vokala, na katerega bi bil ponosen sam Frank Mullen, ampak predvsem zaradi treh shizofrenih kitar. Te so po eni strani pičile »vzemi mačeto in udari po telesu z naostreno stranjo, dokler ni več nič mesa za mutilacijo« riffe in tiste morbidne »like« ali solaže ali kaj je že to, ki so v glavo priklicale srhljivo referenco na človeka, ki strpno in strpno čaka na svojo žrtev, nato pa se nad njo znese tako močno, da bi bil seks v filmu Srpski kot film Sreča na vrvici v primerjavi s tem. Da o bobnih sploh ne govorim.
Potem pa pride vmes gospodič Jason Suecoff, multitalent na področju igranja ekstremnih zvrsti, humorja in bojda celo produkcije. Bojda? Ja! Kadar v igro pride Suecoff, plošča izgubi na brutalnosti zvoka in srhljivosti vzdušja (primerjajte Kataklysm pod Tue Madsenom in ogabno ploščo Prevail ali pa Chimairo - The Impossibility of Reason in Ressurection, ki jo je spet taktiral Suecoff). In gospodič naredi milejšo zvočno ploščo. Resda gredo pesmi lažje v ušesa, a kje je surovost? Kje je želja po morilskem pohodu? Kje je molitev, da bi človeštvo končalo v popolni anihilaciji? Ni je, ker plošča zveni zapakirano v celofanček z mašnico a la Dorothy iz Oza povrhu.
Fantje so naredili bolj poslušljivo ploščo in izgubili na svoji ostrini. Ne popolnoma, a precej. Zato plošča ne sede toliko kot smrtonosni virus prejšnjega albuma, a sede le. Ne sprva, ne naslednjič, šele po nekaj poslušanjih. Vseeno pa je plošča A New Era Of Corruption odličen izdelek v morju bandov, ki menijo, da je najbolj brutal stvar na svetu predzadnja plošča In Flames in čupica Ollija Sykesa iz Bring Me The Horizon. Whitechapel!!! Deri!!!

Ivan