White Skull so prijetno presenečenje in hkrati še en dokaz, da boljša kot je stvar, bolj jo skrivajo pred kupci. White Skull niso odkrili nobene “tople vode”, ampak so se lepo združili dobre elemente mojstrov v svojo glasbo.
Sicer White Skull prihajajo iz Italije, niso pa več zelenci, saj je Public Glory, Secret Agony njihova četrta plošča. V njihovi glasbi se odlično prepletajo elementi nemških speed metalcev a la Grave Digger in Gamma Ray na eni strani ter njihovih rojakov Rhapsody in Labyrinth na drugi. Nad vsem skupaj pa kraljuje odličen, pravi ženski heavy metal vokal. Brez pomisleka si upam pevko Federico De Boni proglasiti za italijansko Doro Pesch. Amen!
Svojo pristnost pa so dosegli z dokaj ostro in surovo produkcijo (ja, niso spolirani kot recimo Rhapsody), ne gre pa spregledati tudi vplivov ameriškega heavy metala. Navdušujejo skupinski refreni in močan ritem, seveda ne gre brez hitrih, tipičnih speed metalskih bobnov in simfonike v ozadju. Komadi potekajo po odličnem inštrumentalu Burn Rome, Burn! v začrtanem slogu, izstopa pa odlična balada The Field Of Peace, taka z razpletom, torej prava zadeva, kakršne so obvladali mojstri balad predprejšnjega desetletja.
Tematiko besedil vam izdajajo naslovi kot so The Roman Empire, Cleopathra, Anubis The Jackal, Greedy Rome, In Caesar We Trust, Valley Of The Sun,... Povrh vsega pa mi je tudi naslovnica (kakšen izraz bom zdej ven vrgu!) zelo povšeči. Ja, ponosen sem, da imam čast recenzirati pristno heavy metal ploščo!

Matija