Italijansko zasedbo Whiskey Ritual smo vam na našem portalu že predstavili. Leta 2013 so kot glavni band nastopili v škofjeloški Ostrigi, kjer sem se tudi pogovoril z basistom Plagueom in bobnarjem Asherjem, pred tem pa smo še objavili recenzijo takratnega aktualnega albuma Narconomicon.
Z bandom sem se v preteklosti torej že dodobra spoznal, medtem ko je za zanimanje poskrbela zlovešča in takrat nekoliko bolj priljubljena kombinacija black metala z direktnimi pank/rock ritmi, ki sliši na ime black'n'roll. Slednji naj bi bil po navedbah Metal Arhivov še zmeraj temelj bandovega glasbenega izražanja, medtem ko najnovejši studijski celometražec Blow with the Devil govori malo drugačno zgodbo. Uvodni, istoimenski Blow with the Devil se namreč zgleduje po starejšem, bolj tradicionalnem in surovejšem black metalu. Temu slogu pa ne sledi samo ta komad, temveč tudi velik del albuma, zaradi česar so Whiskey Ritual v mojih ušesih izgubili tisto bistvo, zaradi katerega sem sploh postal pozoren nanje. Tako je na primer komad Too Drunk for Love dosti manj pankovski ali rokerski kot Too Drunk to Fuck slavnih Hypocrisy, ki drugače sploh ne plavajo v teh vodah. Sicer izkazuje komad tiste tipične Whiskey Ritual ritme, vendar je blackmetalskega norenja dosti več, zaradi česar tudi znameniti refren »you'll never walk alone« na koncu komada, odpet in posnet v živo, ne pričara potrebnega vzdušja.
Omenjeni komad v družbi Speed & Chicks in A.B.I.T.C.H. (z izsekom iz nepoznanega italijanskega filma, ki zaradi nepoznavanja jezika pri tujegovoreči publiki ne sproži pravega učinka) z naslovi nakazuje podobno tematiko kot na predhodnem albumu, vendar je glasbena izvedba albuma v celoti toliko predrugačena, da je težko govoriti o čistem black'n'rollu. V slogu omenjenega A.B.I.T.C.H. ali zaključnega Tank of Intolerance bi si na Blow with the Devil želel več izrazitejših d-beat ritmov in več »gang« petja, kakršno tvori bistvo komadov Mephistopolis ali Nekro Street Gang (sicer dober predstavnik motörheadovskega black metala z všečno kitarsko solažo). Pod črto album ni slab, je pa dosti bolj povprečen kot oba albuma pred njim.