Na današnji dan
2007
Umre Kevin DuBrow, vokalist skupine Quiet Riot
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

2. 10. 2019
Vulvodynia - Mob Justice
Lacerated Enemy Records, 2019
Avtorica: Andreja Čuk

Vulvodynia je južnoafriška slamming brutal death metal skupina, ki so jo na začetku sestavljali Duncan Bentley (vokal), Luke Haarhoff (kitara in bas) ter Byron Dunwoody (kitara, bobni, programiranje in produciranje), do danes pa je narasla še s Chrisom van der Waltom (bas), Krisom Xenopoulosom (kitara) in Thomasom Hughesom (bobni). Skupina je maja 2014 z debitanskim EP-jem Lord of Plagues prihrumela s »streljačino«, ki jo v filmu ne bi preživel niti Sylvester Stallone. Oktobra istega leta je sledil prvi album Cognizant Castigation, ki je, kot se za slam spodobi, poln neprestane tresavice bobnov, ki se le redko upočasni, s čimer so nadaljevali tudi na EP-ju Finis Omnium Ignorantiam leto pozneje. Junija 2016 so že z naslovnico albuma Psychosadistic Design napovedali grozo in brutalnost, ki so ju dodali besedilom, glasbi in vokalu, vsaka pesem na albumu pa »opeva« drugo različico serijskega morilca. Letos maja so izdali EP Anthropophagus, ki je napovedal prihajajoči album, dve od treh pesmi sta namreč svojo usodo nadaljevali na Mob Justice – zvezdi večera, ki je izšla 30. junija 2019.

Mob justice …


Gre za njihov najkrajši album, traja še ne 35 minut. Če smo si kaj podobni, nov album navadno najprej preletite tako, da poslušate malo na začetku, potem proti sredini, na sredini, med sredino ter koncem in nato še malo proti koncu. Tako naj bi na hitro degustirali glasbo in presodili smiselnost nadaljnjega raziskovanja. Na albumu z 10 pesmimi sem tako na hitro ujela skoraj vsako pesem in na prvi posluh mi je glede na njihove prejšnje izdaje nekaj manjkalo. Malo »streljačine«. Ampak ujela sem tudi kitarski solo, ki jih Vulvodynia do sedaj načeloma ni imela, in nekaj globokih basov, zato sem nadaljevala in se lotila vsake pesmi posebej. In zopet – glasbena degustacija: malo na začetku, na sredini in malo proti koncu. In potem, če najdeš kaj všečnega, si za nekaj časa »pečen«.

Album se začne z uvodom Feast, ki je nabor zvokov mrčesa, krokarjev, zveri in njihove pojedine. Nič posebnega, uvod pač. Potem pa nič enakega kot že v prejšnjih njihovih izdelkih. V Mob Justice so ritmi v drugi polovici pesmi počasni in počaaasni. Še celo, ko je slam bobnarska tresavica v ozadju še vedno prisotna. Podobno tudi na primer v Reclaim the Crown, Part I: The Burning Kingdom. Vendar mešanica počasnosti z nizkimi vokalnimi tehnikami in basi glasbi da globokost in težo, ki sta čar celotnega albuma.

Na koncu pesmi Blood Diamond ponudijo prvi kitarski solo, kar za Vulvodynio ni nekaj običajnega. Pravzaprav je kitara v prejšnjih izdajah bolj kot ne prisotna le v ozadju in v kratkih visokih slam kitarskih prisluhih ter zanemarjena zavoljo vokala in bobnarske tresavice. Če so ji že namenili nekajsekundni soj luči, pa je to v eni pesmi na album. Nasprotno pa na Mob Justice kar šest pesmi krasi kitarska solaža v izvedbi Krisa Xenopoulosa. Še več – pri Echoes of the Motherland so se odločili za glasbo brez vokala, ki ga po simfoničnem začetku kitara odlično nadomesti.

Vokal je večinoma ožji v razponu in kaže, da je Bentley zmanjšal uporabo visokih »prašičjih« vokalnih efektov in raskavega kričanja za preigravanje z globokimi vokalnimi tehnikami. Album dodatno dobi na vokalni različnosti s sodelovanjem z različnimi glasbeniki, kar je za Vulvodynio že stalnica. Pri Born into Filth je vokalno prispeval Alex Taylor (Malevolence), pri Reclaim the Crown Part I: The Burning Kingdom Trevor Strnad (The Black Dahlia Murder), Nyaope pa je izdelek sodelovanja z Martinom Matouškom (Gutalax), ki je seveda vnesel svoj tipični »žabji« vokalni efekt.

Tematika albuma je vrnjena v čas pred Psychosadistic Design, aktualna je torej koruptivnost, kritika sistema in kulture ter težnja po revoluciji. V tej luči je bil posnet tudi edini videospot zbirke Mob Justice, in sicer za pesem Famine.

Če povzamemo … Z glasbeno degustacijo sem bila za nekaj časa »pečena«. Če mi je pri hitrem preletu albuma manjkala »streljačina«, s katero so postregli v prejšnjih izdajah, pa je ta primanjkljaj dobro zapolnila globina glasbe z nizkimi toni, vokalom in basi. Psychosadistic Design še vedno ostaja Vulvodynijina groteskna posebnost, vendar menim, da Mob Justice dobro ponazarja razvoj njihovega ustvarjanja in je v tem njihova najboljša stvaritev do sedaj. Z albumom so ponudili svoj najmanj brutalen in najbolj death metal izdelek, ki zlahka navduši tudi old school death metalce. In seveda ne gre zanemariti vzpona vloge kitare v njihovi glasbi. S pesmimi iz celotne diskografije pa je njihov koncert zagotovljena energijska bomba, kar lahko preverite že 15. decembra v Orto baru, ko nas po letu in pol zopet obiščejo.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
15. 11. 2019
Slipknot - We Are Not Your Kind
Recenzija
8. 11. 2019
Mayhem - Daemon
Recenzija
7. 11. 2019
Insomnium - Heart Like a Grave
Recenzija
6. 11. 2019
Mgła - Age of Excuse
Recenzija
29. 10. 2019
Musmahhu - Reign of the Odious
Recenzija
18. 10. 2019
Rammstein - Rammstein
Recenzija
14. 10. 2019
Sacred Reich - Awakening
Recenzija
11. 10. 2019
Batushka - Hospodi
KONCERTI & FESTIVALI
20. 11. 2019
Godspeed You! Black Emperor, Mette Rasmussen
Kino Šiška, Ljubljana
20. 11. 2019
Insomnium, The Black Dahlia Murder, Stam1na
Arena, Dunaj, Avstrija
21. 11. 2019
Dome Of Rock Festival 2019
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
21. 11. 2019
KoD: Decage, Licence to Hate, Nature
Orto Bar, Ljubljana
21. 11. 2019
Zero, Ultima
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 11. 2019
Annihilator
Szene, Dunaj, Avstrija