Ko sem bil še mlajši in sem imel prvo srečanje s porniči, je to bilo zame popolno razodetje. In takrat ni bilo važno, ali so ženske res starlete, važno je bilo, da je bil fuk, stok in na koncu sperma. To je bilo to! A z leti ugotoviš, da kljub temu, da se ti vedno dvigne, ko gledaš pornič, si včasih že malce ... kritično razmišljujoč. Namreč, z leti se oblikujejo kriteriji kvalitete znotraj uživalca porničev in kmalu lahko postaneš zahteven glede igralk, nekateri tudi glede igralcev, zgodbe ... Ob poplavi porničev povsod na netu, kjer je itak najlažje klikniti za instant prikaz fuka, je danes kar težko (razen, če res nisi poznavalec) najti res dober pornič.
S porno-gorom ali porn-grindom ali death metalom, katerega esenca je seksualnost, ki jo najlažje referiramo na pornič, je takisto. Ne glejmo zdaj na situacije v živo, ampak na tisto, kar nam vizualno servira CD-ovitek oziroma zvočno ponuja izdelek sam. Tako ti več ni dovolj, da slišiš »Receive My Golden Shower« od Dead ali pa kak komad od Meatshits oziroma Rotten Bowels Of Perverted Sluts. Sčasoma tudi ni dovolj, da so vsi komadi isti, le porniči med njimi se spreminjajo. Včasih je potrebno ... no, nekaj več.
In če se sedaj usmerim v center te recenzije, Vulvathrone so z drugim albumom Passion Of Perversity ponudili nekaj tisto več. Od banda, katerega prvi demo in album nista ponujala ne vem koliko novega razen tega, da so verjetno bili prvi (kvalitetni) slovenski porno grind, smo pravkar dobili izdelek, ki je – če se spet vrnem na porniče – ekvivalenten tistim ultra-kvalitetnim porničem, ki se jih splača kupiti na DVD-ju napram tistim, ki jih gledaš pet minut na RedTubu in si potem lahko mirne duše zdrkaš kurac.
Vulvathrone so grafično vedno znali ponuditi nekaj posebnega in prav tako tudi zdaj ponujajo zanimive (če se ne motim, v originalu oljno slikane) grafike, ki kažejo nekakšne »flashe« kakšnega (perverznega?) seksualnega dogajanja. Besedil žal spet ni, čeprav nam je v večini jasno, da ne govorijo o problemih eksistence današnjega marginaliziranega osebka v družbi, ki je dehumanizirana. To so Vulvathrone, god damn it! Joški, fuk, sperma, anala, cum-shot, dirty sanchez, sex, sex, SEX!
Glasbeno pa so stopili kur ... ahem, stopničko višje. Že od intra, ki ga odpre sam Hermano in dobi t. i. »Carcass bonus« pri recenziji, preko občasnih precej komičnih porno vložkov, nas Vulvathrone peljejo skozi maratonski avdio pornič, ki bo navdušil vsakega ljubitelja guturalnih, s spermo poškropljenih vokalov, analnih blast beatov, močefitovskih riffov in komadov, ki imajo več »catchiness« kot pa porniči Jenne Jameson. Ali pa Terre Patrick (ja, ne morem mimo joškov). Vokala sta odlična, čeprav je pretiho Hermanovo »squeal like a pig boy« kru-cviljenje. Očitno ga je utišal Ozy s svojo »low-end« krulj-batino. Bas je peklenska podlaga riffom, ki se jih veseli vsak fan Dying Fetus, Aborted, Lividity in Deeds Of Flesh. Ni solaž! Ni clean vokalov (odštevši introte). Je pa še Matkov boben, ki je morda edina slabša točka izdelka, saj je na trenutke preveč nerazločen (kot pornič, ki si ga nekoč gledal piratsko priklopljen na sosedovo kabelsko), določeni ritmi pa zvenijo bolj trdo in nerodno kot slovenske debitantke. Je pa Matko še vedno precej bolj dinamičen kot večina porno/death grind bobnarjev danes (ja, obstaja več ritmov kot je tisti polka-beat).
S komadi, kot so Bitchhunt, Reduced To A Sexual Object (zame najboljši komad – kakšni riffi, ritmi in vokali) ali pa The Cult Of Vulva veste, da je pred vami pornič, zaradi katerega vam bo razneslo jajc ... ahem, ušesa od užitka. Če strnem: album, kjer Deeds Of Flesh in Gina Wild hodita z roko v roki. Fukaj!!!