Vulture Industries očitno ustvarjajo tradicijo objavljanja studijskih albumov na vsaka tri leta. Prvič so udarili leta 2007 z The Dystopia Journals in takoj s svojo posebnostjo postavili norveško in svetovno black metal sceno na glavo. 2010 je sledil album The Malefactor's Bloody Register, s katerim so podčrtali, da ustvarjajo glasbo daleč izven konformnih okvirjev katerega koli glasbenega stila, medtem ko jim black metal ponuja tisto osnovo, ki si jo želi in ki ji sledi še tako zagrizen podzemeljski black metal band: svoboda do ustvarjanja/izražanja česar/kakor koli, brez meja in omejitev.
V aktualnem letu nesreče, še tri leta kasneje, pa je svet ugledal tretji varovanček banda, ki nosi kratek in zgovoren naslov The Tower. Vulture Industries so na področju umetniške svobode šli naprej in na svoji poti s seboj pobrali veliko rockerskih elementov[1]. Ti so bili v njihovi glasbi prisotni že prej, toda blackmetalski antipod je bil tako zelo močan, da je človek lahko govoril o zdravem razmerju in album brez večjih težav uvrščal v dotični žanr. Z The Tower pa je to vedno težje. Naslovni komad sicer še vsebuje omenjeno razmerje, a ga band ustvari izključno z glasbili, saj harsh vokala sploh ni več. Tako je naslovni komad hkrati tudi najmočnejša vez z bandovo preteklostjo in ne ravno reprezentativni zastopnik nove dobe, saj je hitrih in srednje hitrih delov na albumu s približevanjem njegovemu koncu zmeraj manj. Poleg tipičnih kitarskih linij in bobnarskih ritmov pa se band tudi ni odpovedal uporabi cirkuških oziroma »ringlšpil« melodij, zaradi česar sekstet iz Bergna niti malo ni izgubil na prepoznavnosti, vendar je pridobil kar dosti na predvidljivosti. Nemalokrat imam namreč občutek, da poslušam hite s prejšnjih albumov, kot sta Pills of Conformity ali The Hangman’s Hatch.
Za manko razgibanosti je deloma odgovoren tudi premalo variabilen vokal. Bjørnar Nilsen sicer ves čas menjava med poznanim »opernim« in rockerskim petjem, podkrepljenim iz ozadja s spremljevalnimi vokali, ter mestoma razbije monotonijo s šepetanjem/govorjenjem, a na ploščku se nahaja kar dosti trenutkov, ko si kot poslušalec zaželim čistokrvnega blackmetalskega krika. A ga ne slišim. To za mojo domišljijo pomeni, da čez cel album vidim, kako se Nilsen s palico in zanko za obešanje v roki sprehaja po odru sem in tja, medtem ko moja domišljija njegovih blaznih oči ne more več priklicati pred duhovno oko.
Poleg rockerskih elementov se je band poglobil na čustveni ravni. Komadi, ki ne spominjajo na predhodna albuma, vsebujejo dosti več melanholičnih oziroma nostalgičnih občutkov – kakor za koga – in tako predstavijo band ponovno v drugi luči. In tega bi si kot poslušalec želel več. Več komadov, kot so recimo skoraj desetminutni The Hound, The Dead Won't Mind in zaključni Lost Among Liars (povsem enostavno, a fenomenalno besedilo) – jazz, blues, izpostavljen bas, šepetanje, klavir, trobila, efekti v ozadju.
Album sploh ni slab, vsebuje tudi nekaj catchy komadov, ki imajo potencial, da prerastejo v hit, recimo Blood on the Trail ali The Pulse of Bliss. A ne morem pa trditi, da me je sezul. Po prvih dveh, na katera se stilsko naslanja tudi Stolp, in kljub nekaterim naštetim elementom, ki predhodno niso bili tako zelo izpostavljeni, pač ni več možno govoriti o kakšnem velikem presenečenju. Plošček bi me zagotovo še bolj prepričal, če bi vseboval več novega in manj starega.

[1] Me prav zanima, kakšno vlogo ima pri vsem tem Fenriz (Darkthrone), saj je usmerjenost v kombiniranje rock elementov z black metalom znotraj norveške scene že prav patološka. Odgovor na to, od kod meni ta ideja, najdete v intervjuju z Nagashem.