RECENZIJE

23. 11. 2017
Vulture Industries - Stranger Times
Season of Mist, 2017

»Poleg rokerskih elementov se je band poglobil na čustveni ravni. Komadi, ki ne spominjajo na predhodna albuma, vsebujejo dosti več melanholičnih oziroma nostalgičnih občutkov – kakor za koga – in tako predstavijo band ponovno v drugi luči. In tega bi si kot poslušalec želel več. Več komadov, kot so recimo skoraj desetminutni The Hound, The Dead Won't Mind in zaključni Lost Among Liars (povsem enostavno, a fenomenalno besedilo) – jazz, blues, izpostavljen bas, šepetanje, klavir, trobila, efekti v ozadju.« (Paranoid, Vulture Industries – The Tower)
Kot da bi mi band zlezel v glavo in tam iskal odgovor na vprašanje, kako naj zgleda naslednji album. Kar sem si pred leti želel, sem letos dobil. Z uvodnim komadom Tales of Woe se je sicer slikala drugačna glasbena podoba pred mojih duhovnim očesom, toda tako kot se razvija album, tako se tudi celostna podoba tega počasi zbistri in pokaže svojo pravo naravo. Album nikakor ne moremo več šteti k black metalu, še metal je vprašljiv. Zato ga bom sam klasificiral kot avantgardni dark rock in pustil vsem bralcem tega besedila, da si ustvarijo sami in brez kakršnih koli omejitev pravo predstavo o tem, kako naj bi ta mešanica zvenela. Pri tem pač upoštevajte izkušnje, ki ste jih pridobili z vsemi tremi predhodniki, in okoliščino, da Stranger Times ne ponuja nikakršnega kričanja ali growla, temveč različne oblike petja, rokerske kitarske riffe, ki se raztezajo od rocka 70ih, psihedelike do avantgarde. Vse skupaj seveda začinjeno in predstavljeno s pravo mero kabaretnega vzdušja, ki bo predvsem Bjørnarju Nilsnu nudilo dovolj prostora za igro na odru, in igrivosti, s katero je med drugim nastal tudi videospot za skladbo Something Vile:


Skratka, Čudni časi niso samo kabaret in zabava, temveč resna pripoved, morda celo reakcija na resne čase, v katerih živimo. Seveda je pod črto poslušalec tisti, ki si glasbo in besedila razlaga tako ali drugače, toda najkasneje pri težkem in morbidnem My Body, My Blood, katerega vzdušje se prenese na naslednji komad Gentle Touch of a Killer, poslušalec tudi sam začuti tesnobo, ki jo plošček nosi s seboj. Kdor je torej leta 2013 znal dodobra uživati z The Hound, mu bo tokrat celoten album izpadel prav epski.

SORODNE VSEBINE:
28. 11. 2013Vulture Industries - The Tower / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
16. 5. 2018
Primordial - Exile Amongst The Ruins
Recenzija
14. 5. 2018
The Canyon Observer - NØLL
Recenzija
11. 5. 2018
Carpathian Forest - Likeim (EP)
Recenzija
9. 5. 2018
Marduk - Werwolf (single)
Recenzija
4. 5. 2018
Archgoat - Eternal Damnation of Christ (EP)
Recenzija
27. 4. 2018
Grob - Metanoia
Recenzija
23. 4. 2018
Within Destruction - Deathwish
Recenzija
13. 4. 2018
Marax - The Abyss of Illusions (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
23. 5. 2018
Manilla Road, Küenring, Mathan
Viper Room, Dunaj, Avstrija
23. 5. 2018
Noctiferia: 20. obletnica albuma Baptism at Savica fall
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
25. 5. 2018
Count Raven, Jack Frost, Sarcasm Syndrome, Angor
Viper Room, Dunaj, Avstrija
25. 5. 2018
Tomcat, Charlie Butter Fly
Rock Bar Down Town, Kranj
25. 5. 2018
The Cruel Intentions, Speed Stroke, The Lethal Idols
Grind House, Padova, Italija
25. 5. 2018
Kramp Fest
Bajer, Godovič