Glej no, še se najde švedski heavy/power metal band, ki ne kopira Hammerfall, poleg tega pa v besedilih ni najti zmajev, poslednjih bitk in besede »crimson«. No ja, povsem originalni VII Gates tudi niso, občutek imam, da so precej seznanjeni z glasbo ameriških legend Savatage.
Ob prvem poslušanju nam je takoj jasno, da gre za glasbene mojstre, ki vsak posebej odlično obvladajo svoj inštrument, manj pa so vešči v pisanju komadov samih. Pesmi se preveč lomijo, prehodi so preostri, riffi pa se pogosto ponavljajo. Zanimivo zveni nežno poigravanje s hammond zvoki na komadu The Saviour, odlična pa je tudi solaža pri power baladi So Far Away. Noben komad na albumu ne izstopa preveč, morda je najboljši power refren pri Love Bullet. Najslabši komad na plošči pa je Seconds Left To Live, ki se po sicer obetavnem začetku sprevrže v ponavljanje obupnega refrena »Ready, aim, fire«.
Glede na goste albuma (Kee Marcello – Europe, Chris Amott – Arch Enemy in Stefan Ingelstrand – Time Requiem) in bombastično besedilo, ki spremlja tale promo, bi od VII Gates pričakoval več. Povsem za odmet pa tudi niso in morda bodo z dobljenimi izkušnjami v prihodnosti posneli kakšno boljšo ploščo. Bomo videli.

Grega