Le dve leti po Hounds of Megiddo postojnski kvartet Vigilance razveseljuje in zabava s svojim tretjim studijskim albumom, ki nosi zlobno ime Hammer of Satan's Vengeance. Komu in zakaj se ima Hudič maščevati, menda ni treba posebej razglabljati, o načinu, kako to počne, pa bom na tem mestu posvetil nekaj besed.
Vigilance v tretje ostajajo v blackmetalskih vodah, v katere so zakorakali s predhodnim albumom. Na Hammer of Satan's Vengeance slišimo torej zelo veliko mešanice black in speed metala, katerima so Postojnčani letos dodali še tretjo pomembno sestavino, in sicer pravo dozo heavy metala v stilu enih in edinih Iron Maiden. Kombinacija zveni povsem uspela in niti malo prisiljena, v glavnem se pa odraža na uporabi kitar – ja, kako pa sploh drugače – in deloma tudi na vokalu. Skratka, ko je Hudič najbolj krvi žejen in zloben, takrat zveni njegovo maščevanje neposredno in hladno v slogu speed metala osemdesetih. Ko pa Hudič spletkari in deluje bolj posredno, pa vajeti prevzamejo melodije in clean kitarski deli, ki v glavnem v obliki solaž hudo spominjajo na Železne Device. Kombinacija, ki jo je bandu več kot odlično uspelo proizvesti s kitarami, pa ne izpade tako zelo prepričljiva na vokalni ravni. Sicer je sploh vprašanje, ali je imel band v tej zvezi kakršne koli namene, vendar dejstvo je, da je blackish vokal povsem zadovoljiv in ustrezen, medtem ko višje vokalne linije niso tako prepričljive in tudi ne tako zelo pogoste. Česar se je po mojem zavedal tudi Gilian Adam in se bolj osredotočil na to, kar res obvlada.
Vokal je torej pod črto povsem sprejemljiv in pričakovan, nekoliko zbosti pa vseeno zna okoliščina, da so Vigilance s tem, ko so se približali največjemu metal bandu na svetu, izgubili del lastne identitete. O čem govorim? Med poslušanjem instrumentala Flames of Udun se poslušalec po že tako očitnih kitarskih melodijah pri predhodnih komadih lahko zlahka zaloti ob misli, da posluša Iron Maiden in ne Vigilance. Sicer kvartet iz Postojne z naslednjim komadom Legion Kondor ustvari dobro protiutež ustvarjenemu vzdušju in neposredno po blackmetalsko in s skupinskim vokalom razblini misel na heavy metal veljake, toda ti se potem spet prikradejo v poslušalčevo podzavest.
Če se poslušalec torej močneje osredotoči na tisto, kar ne zveni tipično maidnovsko, in mu uspe, da ne dela nenehnih primerjav, potem imajo naslovni komad, že omenjeni Legion Kondor in epski Zloba II zelo dober potencial, da se razvijejo v prave hite dotičnega albuma, kar pa bandu vsekakor privoščim.