Po šestih letih mirovanja so se lani ponovno zbrali člani enega najuspešnejših nemških hard&heavy bandov iz osemdesetih let, Victory. V živo so se najprej predstavili na Wacken Open Air festivalu, dva meseca zatem pa še s studijskim izdelkom Instinct.
Vrnili so se v najmočnejši postavi iz druge polovice osemdesetih, iz časa albumov Don't Get Mad – Get Even in Hungry Hearts, torej z ameriškim pevcem Charliejem Huhnom, kitarskim dvojcem Newton/Frank, Fritzom Randowom za bobni in ustanovnim članom, basistom Petrom Knornom. Kot je bilo ob tem moč predvidevati, so posneli album v klasičnem Victory stilu. Prevladuje hard rockovsko orientiran material srednjega tempa, kitarista s tracidionalnimi heavy riffi in solažami skrbita za melodičnost, pogosto pa se poslužujeta tudi bolj groovy riffov. Čisto v zvokih prvinskega heavy metala je tudi ritem, ki ga narekujeta Knorn in Randow. Charliejev vokal spominja na Biffa Byforda, še najbolj pri Victorias Secrets, ki je cela v stilu Saxon iz sredine osemdesetih. Omenjena pesem poleg energičnih Running Scared, Seen The Light in naslovne Instinct sodi med najboljše na albumu. Med zanimivejše sodi tudi AC/DC-jevsko, blues&rollovsko obarvana Another Notch In The Bedpost.
Instinct ne gre šteti med albume, ki bi pretresli trenutno dogajanje, vendar to od Victory nihče ne pričakuje in zahteva, niti njihovi fani ne. Ti so si želeli le kvaliteten hard rockovski izdelek, kar pa Instinct tudi je.

Matjaž