Simpatični Nizozemci Vanderbuyst gotovo sodijo med najvidnejše predstavnike novega vala hard&heavy bandov, ki obujajo zlato žanrsko obdobje iz konca sedemdestih in začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Z razliko od večine ostalih se band bivšega Powervice kitarista Villema Verbuysta drži bolj tradicionalnih hard rock smernic, ki so jih postavili Thin Lizzy, UFO, MSG in podobni izvajalci, vseeno pa ne skrivajo privrženosti do začetnega NWOBHM obdobja (Praying Mantis). Po odmevnem istoimenskem prvencu in neprestanem koncertiranju ter evropski turneji s Saxon je trio (tako kot se je to počelo v tistih časih) hitro posnel drugi album in se praktično brez odmora vrnil na odre.
Po pričakovanjih Vanderbuyst na In Dutch niso skrenili iz že utečenih tirnic. Ohranili so tisti pravi live feeling, njihova studijska plošča je bolj live kot marsikatera koncertna plošča. Jedro albuma predstavljajo energične skladbe s catchy refreni, jasnimi, eksplozivnimi solažami (Villem je car), dinamičnim ritmom kot »thinlizzyjevska« String Of Beads, Reap The Fields, Black And Blue, KGB. Kvaliteti navkljub ti komadi vseeno niso tako zelo prepričljivi kot so bili recimo na prvencu Tiger, To Last Forever, From Pillar To Post. Ti so »zadeli iz prve«, navdušujejo po sto in več poslušanjih še danes in dajejo občutek, kot da bi bile prave hard & heavy klasike. Mogoče je še prezgodaj, a vseeno se zdi, da pri novih skladbah ne bo čisto takega učinka. Sploh pa to velja za sicer zanimiv, rahlo eksperimentalni izlet v temačne vode z doom rock/blues prijemi v Anarchistic Storm in Where's That Devil. Konec koncev, tudi kvaliteta albumov njihovih vzornikov in vplivov ni bila konstantno na izredno visokem nivoju. Bili so vrhunski, neponovljivi LPji, bili odlični, zelo dobri, solidni, tudi slabi. In če bi v te kategorije uvrstili albume Vanderbuyst, bi bil prvi odličen, In Dutch pa zelo dober.