Zlata sedemdeseta, ko so nekateri bandi, med njimi tudi Uriah Heep, izdajali tudi po dva odlična albuma na leto, so seveda že zdavnaj mimo. Tako je minilo kar desetletje od Sonic Origami, preden so se Uriah Heep ponovno podali v studio in posneli svoj 21. album. Seveda pa to še ne pomeni, da nimajo kaj povedati.
V glasbenem smislu ne predstavlja Wake The Sleeper nobene revolucije. Uriah Heep že štiri desetletja ostajajo zvesti svojemu slogu in so eden redkih bandov, ki niti v kriznih devetdesetih ni poskusil v glasbo vnesti modernejših elementov. Podobno nadaljujejo tudi na najnovejšem albumu.
Tako je Wake The Sleeper v glavnem pričakovan in logičen naslednik prejšnjih albumov, kljub vsemu pa so nekatere razlike precej opazne. Že po nekaj taktih je očitno, da se band z zvokom vrača v čase Kena Hensleya in Davida Byrona. Predvsem je takoj opazna močna vloga klaviatur, ki že vse od konca sedemdesetih niso bile tako v ospredju.
Komadi so seveda tipično uriahhepovski, tu ni nobenega presenečenja. Edino majhno presenečenje je naslovni komad Wake The Sleeper, hiter in heavy polinstrumental, kjer vokal prispeva le refren in kakršnih bandi ne pišejo že dobra tri desetletja. Vsi ostali komadi so prijetni za poslušat, nobeden ni dolgočasen, a nobeden tudi ni izstopajoč.
Tipičen Uriah Heep torej. Ne navduši, a tudi ne razočara. Ali je to dobro ali slabo, pa naj presodi vsak sam. Meni ni žal za nakup.

Matija G.