Kaj imajo skupnega Alan Averill (Primordial, ex-Void Of Silence), Nick Barker (Lock Up, ex-Dimmu Borgir, ex-Cradle of Filth, ex-Testament, ex-Benediction), Rune Eriksen (Aura Noir, Nader Sadek, ex-Mayhem, ex-Ava Inferi), Frode Glesnes (Einherjer, Battered) in Patrik Lindgren (Thyrfing)? Ne boste verjeli, ampak prav vsi so člani banda Twilight of the Gods. No, s tovrstnimi »superbandi« se navadno pripeti naslednji scenarij; poslušalci imamo (nerealno) visoka pričakovanja, ki pa se kot po pravilu končajo z bolj ali manj velikim razočaranjem. Glasbeniki si tako z udeležbo v takšnih kolektivih navadno naredijo medvedjo uslugo, saj je izjemno težko ustvariti nekaj, kar bi zadostilo sanjski postavi na papirju, si pa na drugi strani roke manejo založbe, saj albumi tovrstnih zasedb načeloma obljubljajo nek precej zanesljiv dobiček (če le glasbeniki sami ne zahtevajo večjih izkupičkov).
Kaj nam torej v tem primeru ponudi prvenec »somraka bogov«? Predvsem nam ne ponudi ekstremnejših oblik metala, kar bi bilo mogoče sklepati iz preostalih glasbenih udejstvovanj članov banda. To, kar dobimo, je standarden heavy metal z epskim pridihom (ki se pri tem seveda, kot že samo ime banda pove, močno zateka k vplivom Bathory). Nobeden izmed komadov načeloma ne ponuja neke posebne originalnosti, temveč so strukturirani skladno z dobro poznanimi heavy metal konvencijami in se večinoma (preveč) zanašajo na Averillove vokalne sposobnosti (ki so tudi na tem albumu vredne občudovanja, čeprav vendarle ne dosegajo tistih, ki jih konstantno prikazuje v Primordial). Da je album tehnično dovršen, pri takšnih imenih ni nobeno presenečenje, prej pričakovan predpogoj. Toda ostali člani banda so nekako potisnjeni v drugi plan. Album (pre)pogosto deluje kot Averillov samostojni plošček. V celoti gledano gre tako za povsem soliden izdelek brez presežkov, za katerega težko rečemo, da razočara, saj na koncu pozitivno le pretehta nad negativnim (če je to sploh zadosten pogoj, da neka stvar ne razočara). In čeprav je Averill znan po svojem doživetem petju, ki glasbi venomer da svojevrsten čustven pečat (in slednje skuša doseči tudi na Fire on the Mountain), album vendarle izpade malce brezdušno in ne najbolj navdihnjeno. Četudi zadeva ni razočaranje in ponudi poslušalcu povsem spodobno mero užitkov, vendarle ni v nasprotju z v začetku predstavljenim pravilom, da »superbandi« na papirju preprosto obljubljajo preveč. Prav tako pa prinaša (pre)malo novega tudi v sam svet »Bathory worshipa«, zlasti ob projektih kot so I, Demonaz ipd., kljub temu, da se od njih žanrsko (vsaj na prvo žogo) razlikuje.

Nejc