Ko je govora o old-school black metal bandih, jih je med seboj včasih težko razlikovati, saj je pojem sam po sebi tako ozek, da recenzent na koncu najbolje »zvozi«, če se odloči za primerjavo s sorodnimi oziroma podobnimi bandi tega podžanra. Na drugi strani pa lahko za vsak dober band, ne glede na žanr, najdemo nekaj, kar je značilno samo za peščico bandov ali celo samo za določenega. V primeru Tsjuder lahko brez zadržkov rečem, da skozi svojo glasbo izražajo tako visoko stopnjo brutalnosti, da jo srečamo pri malokateremu drugemu bandu. In to je tudi tisto, s čimer so nekdaj pritegnili mojo zanimanje in s čimer se razlikujejo od neskončnega povprečja, ki od srede devetdesetih let prejšnjega stoletja poplavlja globine stare šole črnega metala.
V slogu prvih treh albumov, ki so nastali od leta 2000 do leta 2004, se Tsjuder po sedemletni kreativni pavzi ter štiriletni prekinitvi delovanja vračajo s svojim četrtim studijskim albumom, ki nosi naslov Legion Helvete. Naslov nakazuje, da se Tsjuder tematsko in lirično vračajo v hudičevi družbi, kjer se očitno počutijo najbolje in najbolj varno. Sicer pa samo uvodna pesem The Daemon Throne, ki jo je bilo možno slišati na njihovi MySpace strani že kakšen mesec dni pred uradno izdajo albuma, in šesta pesem Black Shadows Of Hell nosita angleški naslov, medtem ko imajo vse druge pesmi norveška imena.
Čeprav nemalo glasbenih kritikov trdi, da bi svet metalske glasbe brez težav lahko preživel brez ponovne združitve Tsjuder ter brez njihovega zadnjega albuma, saj ta dejansko naj ne bi ponujal ničesar novega, ničesar drugačnega, ničesar pretresljivega, se z njimi ne morem v celoti strinjati. Sicer drži, da Legion Helvete ni nič drugega kot studijski izdelek, s katerim so se Tsjuder želeli približati uspehom, ki so jih poželi z Desert Northern Hell. Čeprav se niso odločili za posnetek priredbe kakšnega kultnega komada, kot so to storili leta 2004 s Sacrifice od Bathory, so se na vseh ostalih ravneh zelo močno približali že omenjenemu albumu. Kar pa še vseeno ne pomeni, da nov studijski izdelek norveške trojice ne bi bil vreden poslušanja in nakupa zgoščenke. Nikakor ne. Ubijalski riffi, ki jih poslušalcu ponuja Legion Helvete, več kot upravičujejo obstoj peklenske legije. In čeprav poslušalec albuma po posameznih pesmih morda ne prepozna, čeprav se morda albumi med seboj komajda razlikujejo, vsaka pesem na Legion Helvete stoji kot skala in se uspešno bori proti kritičnim glasovom enoličnosti in neizvirnosti. Saj konec koncev ni nujno, da so komadi beethovenske mojstrovine, dovolj je, da komadi zabavajo, da se ima poslušalec ob poslušanju »fajn« in da si vedno znova želi še in še in še več.
Kdor je sedaj dobil občutek, da vse pesmi zvenijo enako, ga naj pomirim. Na Legion Helvete je vseeno nekaj pesmi, ki izstopajo in ki na koncu albuma ostanejo odtisnjene v spominu nekoliko globlje. Sem štejem recimo Fra en Råtten Kiste, ki se začne z izredno močnim riffom, ki se tekom komada večkrat ponovi, ritmično nekoliko bolj razgibano Voldsherskeren, punkovsko obarvano Slakt z izredno catchy refrenom in preko desetminutni episki zaključek z naslovom Vårt Helvete.
Če torej rad uživaš surov, hiter black metal brez progresivnih prilog, te bo Legion Helvete več kot nasitil. Tsjuder so nam namreč v letu 2011 servirali studijski izdelek, s katerim so pokazali, kako bi zveneli prvi trije albumi Bathory, če bi jih Quorthon imel možnost (ponovno) posneti petindvajset let kasneje.