Kateri je najboljši album Trivium doslej? Če vprašamo njihove privržence, bomo najverjetneje dobili sedem različnih odgovorov. Saj ne, da bi band skakal iz ene skrajnosti v drugo, a zanje velja, da se pri ustvarjanju novega albuma ne bojijo nekoliko spremeniti zvoka ter spotoma pridobiti (ali izgubiti) nekaj novih minionov. Predvsem njihov tretji album The Crusade je zelo polariziral občinstvo, saj je pevec/kitarist Matt Heafy izpustil scream vokale, zvok pa je prešel iz težkega melodičnega metala v novo vključeni thrash zvok. Podoben učinek sta imeli tudi zadnji izdaji Vengeance Falls in Silence In The Snow, saj je njun stil veliko bolj mainstream, agresivnih vokalov pa je le za ščepec. Večina – vključno z mano – se bo tako strinjala, da so Ascendancy, Shogun ter In Waves njihova najboljša dela, saj imajo vse, kar jih naredi »Triviumish«. In ravno ta večina se že dolgo upravičeno sprašuje, ali je mogoče skupina izgubila to svojo ostrino, ta žmoht, ki jih že od začetka kariere močno zacementiral kot eno izmed gonilnih sil popularnejšega metala.

Tu pa vstopi The Sin And The Sentence z jasnim in kričečim odgovorom: ABSOLUTNO NE! Na naše veliko olajšanje album vključuje ene najhitrejših in najtemnejših pesmi, kar so jih ustvarili skozi celotno kariero. Kot je Matt dejal v enem izmed intervjujev, so želeli narediti najbolj »Trivium« album do zdaj, kar jim je tudi popolnoma uspelo. Spet so tu njegovi kričeči vokali, izmenjava epskih riffov in harmonij med obema kitaristoma ter bolj metalsko orientirane bas linije. Na samo pisanje in temačno ozračje pesmi naj bi vplivala jeza in obup nad trenutnim sranjem po svetu, pozna pa se tudi, da so uporabili še nekaj ostankov melodij iz časa Shoguna. K oblikovanju samega zvoka albuma naj bi pripomogel tudi novi bobnar Alex Ben, ki je po vrsti že njihov … amm, amm ... no, v zadnjih letih so zamenjali že kar nekaj narekovalcev ritma. Vendar kot kaže, je Alex tu, da ostane. V kar nekaj pesmih lahko občudujemo njegove blast beate, ki bi jih le stežka dohajalo uho tudi najradovednejše ženske ob poslušanju govoric. Poleg nore hitrosti celoten album krasi izjemna energija, predvsem pa tisti zadnji udarec, ki je na prejšnjih albumih umanjkal in ti da vedeti, da je celotna stvar dobro premišljena. Že začetna pesem, ki si deli ime albuma, lepo nakazuje, da se skupina še vedno drži prodornega in odličnega inštrumentalnega izvajanja. Vendar so Mattovi čisti vokali in novejše zgradbe pesmi tisti dve lastnosti, ki nakazujeta, da Trivium še ni pripravljen izpustiti podobe radio dostopnosti z zadnjih dveh albumov. Še več, vokale so nadgradili do te mere, da so se pesmi priljubile tudi pristašem stare šole. Ko smo mislili, da je Matt v Silence In The Snow dosegel vrhunec čistih vokalov, je šel še korak dlje in na srečo so mu sledili tudi ostali kriki iz njegovih glasilk. Veseli nas lahko, da sta kitarista v svoje igranje spet vključila veliko prelepih klasičnih harmonij pred solažami, nekaj sprememb tempov in zelo udarnih rifov, ki bodo poskrbeli za razmiganje vratov. Tudi na nekaterih dostopnejših pesmih, kot so Beyond Oblivion, Betrayer in Other Worlds, kompleksna instrumentalnost ne popusti, kar da albumu veliko prednost pred drugo polovico njihove diskografije. Kljub temu pa na njem dobimo nekaj pesmi, ki so rojene za vrh lestvic: The Heart From Your Hate, lepo preprosta Beauty In The Sorrow in že skoraj pop-metal orientirana Endels Night, ki skrbijo, da album ni monoton ter mu dajo dodatno energijo. Vmes je zaznati še nekaj »djentish« odtenkov, ki so najbolj izpostavljeni v pesmi The Wretchedness Inside, za hardcore navdušence Shogun pa je tu sedemminutna The Revanchist. Kot se za finiš spodobi, se album zaključi s prijetno, a hkrati zelo težko Thrown Into the Fire, ki res lepo podžge celotno telo in iz tebe iztisne še tiste zadnje atome moči, da ne ostaneš pri miru.

Da se vrnem na prvotno vprašanje: »Kateri je najboljši Trivium album doslej?« Osebno se mi je The Sin And The Sentence izkazal kot eden izmed glavnih kandidatov, če ne celo edini. Album vsebuje le najboljše elemente iz preteklih del in to postreže na perfektnem razmerju med dostopno in melodično naravo novejših albumov ter kompleksnim in udarnim zvokom starejših izdaj. Zato ga velja uvrstiti med najboljše tri izdaje za leto 2017, saj je že in bo tudi v prihodnje pustil velik pečat na metal sceni ter privabil ogromno novih ljudi pod okrilje Triviuma. Predvsem pa lahko dolgoletni privrženci zdaj mirno počivajo, saj jim je skupina dala jasno vedeti, da so nazaj. In to z obrestmi.