Po albumu The Children Of The Night in predvsem po nastopu v Ljubljani maja lani so Tribulation pojem, ki tudi slovenski metalski sceni pove stvar ali dve. A ker Švedi niso ravno klasični predstavniki tega ali onega žanra, ki so se ga odločili modificirati do takšne mere, da postane komercialno sprejemljivejši (beri: všečen dosti širšemu krogu ljubiteljev glasbe kot sicer), ne preseneča, da se njihov hibrid ne zdi vsem najbolj všečen. Po eni strani zna motiti prevelika osredotočenost na mehki metal oziroma rock sedemdesetih prejšnjega stoletja, na drugi strani pa kombinacija sama izzveni »kot neka zmedena celota«, kakor se je izrazil Nejc. Osebno pa se trenutno v zvezi s Tribulation nahajam na tretjem bregu, saj pri četverici iz Švedske nisem naletel na nobeno zmedo, prav tako pa nimam nič proti njihovi interpretaciji metal glasbe. V mojih ušesih zvenijo kot nekoliko trši Ghost, se pravi heavy black metal z močnim vplivom rocka, medtem ko mi je aktualni EP Melancholia povsem lahkotno odprl vrata v njihov glasbeni svet. Poudarek pri recenziranem EP-ju leži namreč ravno na komadu Melancholia, ki je bil predhodno izdan na že omenjenem albumu The Children Of The Night, in sicer v svojem originalnem zvoku in v obliki dveh remiksov. Steingrim Remix ne odstopa dosti od originala, zato predstavlja nekakšno ponovitev, medtem ko je Author & Punisher Remix zreduciran na vokale, klaviature in elektronske bobne in tako predstavlja povsem predrugačeno pesem. Tale industrijski pristop seveda ni nič novega, vendar ustvarja pred priredbo Pay the Man zelo všečno nasprotje, s čimer pride komadič ameriških pankerjev Offspring še močneje do izraza. (In ja, pravilno ste prebrali, gre za priredbo Offspring z njihovega najbolje prodajanega albuma Americana.) Osebno zelo všečen komad se mi je s to priredbo še bolj zadopadel.
A ker vsebuje Melancholia kar štiri komade s še vedno aktualnega studijskega dolgometražca, je na mestu tudi kritika, da tale EP ni nič drugega kot lahek način služenja denarja na račun najbolj vročekrvnih privržencev banda. Pod črto tale izdaja namreč resnično ne vsebuje več kot en zanimiv remiks in eno dobro priredbo. Toda ne pozabite, če se želite bolje spoznati s Tribulation, je Melancholia prava izbira.