Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

13. 7. 2017
Tombs - The Grand Annihilation
Metal Blade Records, 2017

Newyorškim Tombs je v desetletju delovanja uspelo zgraditi prepoznaven slog, ki ga poskušajo nadgraditi z vsakim novim ploščkom. Če se jim je na drugem dolgometražcu Path of Totality vse »poklopilo« in je bil tretji celovečerec Savage Gold njegov zelo soliden naslednik, je pri EP-ju All Empires Fall prvič konkretneje zaškripalo. Zaradi nedodelanosti omenjenega ploščka je namreč marsikateri poslušalec ostal ravnodušen. Kljub temu si večina verjetno ni belila glave, saj je vendarle šlo za prehodno izdajo, ki je bila namenjena predvsem krajšanju časa med tretjim in novim dolgometražcem.

Slednji je luč sveta ugledal v drugi polovici junija. Že v sredini aprila je sicer izšel singel za skladbo Cold, ki pa je verjetno marsikoga pustil hladnega (bad pun intended). Dosti boljša izbira za predstavitveni singel bi bil uvodni komad ploščka, Black Sun Horizon, ki udarno odpre album in predstavlja elegantno uravnoteženo in poslušljivo mešanico blackmetalskih melodij s sludgeersko obarvanimi prijemi, skratka vse, kar se od Tombs pričakuje. Toda na žalost teh pet minut in pol predstavlja tudi že vrhunec ploščka. Preostalih devet komadov, ki se zvrstijo v slabe tri četrt ure, sicer vseskozi precej obeta, vendar se nikoli ne približa nivoju uvodne skladbe. Album je sicer z vidika instrumentalne izvedbe dovršen, prav tako je opazen precejšen napredek na vokalnem področju (tako pri »clean«kot »harsh«vokalih), toda to žal ne zadošča. Še več, Tombs, ki sicer že kar slovijo po eklektičnem kombiniranju najrazličnejših (pod)žanrov, tokrat skušajo prekositi same sebe, toda eklektična mešanica post-metala, sludgea, black metala, hardcore panka, post-panka in še katere (pod)zvrsti, na koncu izpade presenetljivo prazno. Pogosto se zdi, kot da band v iskanju navdiha tava v mešanici različnih (pod)žanrov, vendar mu ga nikjer ne uspe najti. Na ploščku se tako kljub stalnemu občutku, da se nekaj dogaja, na koncu pravzaprav nič zares ne zgodi (izjema je prva skladba).

Kljub vsemu The Grand Annihilation ni zelo slab izdelek, temveč preprosto premalo zanimiv. Temu bo najbrž oporekal le kateri izmed najzvestejših privržencev zasedbe ter morda kakšen priložnostni metalski poslušalec. Generičen eklekticizem, ki ga ponuja, vzbuja skrb, da so Tombs enostavno izčrpali vse svoje adute in da je malha dobrih idej dodobra izpraznjena. Upam, da že na naslednji izdaji dokažejo nasprotno.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija