Sodrga smrti, kakor se je band poimenoval v nemščini, je letos izdala svoj četrti album Apnoe. Naslovnica je še bolj nenavadna kot na pred tremi leti izdanem albumu Angst, obema pa je skupen ekspliciran individualizem, saj je osrednji motiv obeh minimalističnih upodobitev posameznik; na eni kako pada iz ničesar v nič, na drugi pa kako zaradi svoje drugačnosti oz. nekonformizma enostavno ne najde svojega mesta v družbi. Žal pa je ob tokratnem izidu naslovnica še najbolj zanimiva.
Apnoe se do neke mere drži zvočne podobe banda in pesmi so izredno poslušljive, skupini le zamerim zelo očitno komercialno potezo, saj plošček vsebuje zelo malo ekstremnih elementov in besedila so skoraj izključno v angleščini. So zanimiva, četudi preprosta, vendar bi pesmi enostavno bolj zaživele v materinščini vseh treh vokalistov, kar dokazuje tudi edina pesem v nemščini Tiefer Fall - seveda če izvzamem nekaj Martinih vrstic v orientalsko zvenečem ambientnem komadu Kollision. Lani se je bandu pridružil še tretji vokalist Tobias Engelhardt, ki lepo dopolnjuje tako povsem vsakdanje Martino petje kot tudi Fredericov harsh vokal, ki ga na dotičnem ploščku skorajda ni slišati z izjemo prve pesmi Embers, ene redkih na ploščku, ki še sploh spominjajo na klasične Todtgelichter. Druga pesem Lights of Highways na primer zelo spominja na kasnejše Agathodaimon, ki so se v želji po komercialnem uspehu povsem prodali. Apnoe tako že bolj meji na pop rock kot avantgardni metal, lep primer sta za to velik del pesmi Beyond Silence ter Until it all Begins. Hamburžani so vsaj ohranili svoj prepoznavni imidž in še vedno nastopajo v belem - v belih oblekah ter s prašno belo barvo na koži ter v laseh, bo pa zanimivo videti, kakšnega odziva bodo z novimi komadi deležni pod odrom.
Novi Todtgelichter so v primerjavi s starejšimi medli, že skoraj dolgočasni, malo je tistih zanje značilnih progresivnih bobnarskih prehodov, na Apnoe prav tako ni primerljivega vzdušja, kot ga je band dosegel na Angst z vseprisotnim efektom odmeva, predvsem na kitari in vokalu. Izginila sta dinamika in energičnost, kakršne smo vajeni od komadov kot so Subway, Café of Lost Dreams ali Moloch. Umaknili sta se prepogostim vokalnim harmonijam in »varnim« ritmom. Ali gre tu resnično za naravni razvoj banda, vedo le oni sami. Z Apnoe so v javnosti sprožili zelo različne odzive. Upam, da (vsaj pretežno) v prid banda.