Po skoraj petih letih zatišja so švedski veterani viking metala prvega marca izdali svoj že sedmi studijski album De Ödeslösa (v prevodu Brezusodni). Thyrfing se na njem držijo vzdušja in struktur pesmi s predhodnika Hels Vite, a so hkrati s pomočjo klaviatur vnesli še nekaj zanje tipičnih elementov s starejših izdaj Urkraft (2000) in Vansinnesvisor (2002).

Sinergija slednjega se pokaže že kar na začetku, saj po krajšem, mogočnem orkestralnem uvodu v pesmi Mot Helgrind kmalu udarijo tipični težki kitarski riffi in rohneči harsh vokal Jensa Rydéna (ex-Naglfar), ki je leta 2007 po odhodu Thomasa Väänänena prevzel mesto vokalista. Danes ga verjetno kot vredno in primerno zamenjavo priznavajo tudi najbolj ortodoksni fani Thyrfing, saj njegov mogočni harsh celotno zvočno podobo le še poglablja, vse skupaj pa še dopolnjuje z nekaj petja. Klaviature skoraj nimajo več tiste vesele note kot na prvih izdajah Thyrfing (1998) ali Valdr Galga (1999), vendar orkestralna spremljava (predvsem godala in francoski rog) v nove viže vnaša nekaj nostalgije in obuja spomine na njihovo zgodnje obdobje. Nasprotno v pesmi Veners Förfall občasne klavirske melodije spominjajo na album Farsotstider (2005, pesmi Jag Spärv Fördärv ali Tiden Laker Intet). Morda so Thyrfing tokrat skušali svoj celotni opus združiti v en album.

Posebno mesto na ploščku zaseda pesem Kamp, saj je v primerjavi z ostalimi komadi precejšnje presenečenje. Na trenutke razgibani ritem malce spominja na zgodnje Finntroll, nato pa resnično preseneti bolj rokerski vokal, ki je žal prisoten zgolj na začetku, saj ga kaj hitro nadomesti ustaljeni harsh. Dodatno presenečenje so bolj orientalsko zveneča godala in pihala ter nekakšne citre, saj si je klaviaturist Peter Löf, eden od treh preostalih ustanovnih članov in tako rekoč zaščitni znak skupine, privoščil več svobode in posegel po tradicionalnih klaviaturskih zvokih izven tega žanra. Zanimivo je tudi, da je lani po odhodu Kimmyja Sjölunda za bas kitaro poprijel dosedanji bobnar Joakim »Jocke« Kristensson, njega pa je na bobnih zamenjala najnovejša pridobitev zasedbe, Dennis Ekdahl. Slednji je svoje delo opravil brezhibno, saj se na albumu zamenjave sploh ne zazna. Kitarist Patrik Lindgren je v par pesmi vkomponiral še nekaj deathmetalskih riffov, ki presenetljivo dobro prehajajo tudi v bolj nežne klavirske dele z večglasnim petjem. Na drugi kitari ga dopolnjuje Fredrik Hernborg, ki se je zasedbi pridružil leta 2009.

Kljub nekaj menjavam Thyrfing ostajajo to, kar so vedno bili, a se vseeno razvijajo naprej. Daljši premor so z aktualno izdajo več kot upravičili ter kljub vedno drugačnim in izstopajočim albumom s tokratnim prekosili celo sami sebe. De Ödeslösa je epski in udaren, premik naprej s hkratnim ozirom na njihove korenine. Žal se letos v sklopu turneje Paganfest pri nas ne bodo ustavili, vendar bi bilo De Ödeslösa slišati v živo brez dvoma doživetje zase.