Throane je svež projekt, za katerim stoji francoski ustvarjalec Dehn Sora, ki je v metalskem podzemlju poznan predvsem kot grafični oblikovalec, ki je med drugim kreiral naslovnice za bande Blut Aus Nord, Vorkreist, Archgoat, idr. Čeravno njegovih drugih udejstvovanj v vlogi glasbenika ne poznam, se sodeč po prvencu Throane zdi, da mu je black metal pri srcu tudi v tovrstni funkciji.

Čeprav se na albumu v le dobrih tridesetih minutah zvrsti sedem pesmi, le-ta ponuja izjemno interpretativno širino, katere rezultat je odvisen od posameznega poslušalca in njegove želje po iskanju »globljih« pomenov – seveda ne za tiste, ki so v takih primerih zelo občutljivi na potencialno pretencioznost. Kakor koli, če ne znate francosko, vam bo pri tolmačenju besedil (tako kot meni) z dešifriranjem rezultatov googlovega prevajalnika izginilo nekaj romantike, vendar okornim prevajalskim pripomočkom navkljub ne gre obupati. Končni napor se splača, pri interpretaciji nenazadnje močno pripomore tudi glasba sama, skupaj s celotnim vizualnim konceptom. Že od prvih taktov se pojavijo vzporednice z disonantno platjo rojakov Blut Aus Nord, vendar pa Throane slednje vplive spretno preoblikuje v unikaten zvok, ki je lasten le projektu samemu. Če ne pristanemo na enačbo black metal + post-rock = post-black metal, potem bi rekel, da je post-black metal to, kar dobimo na pričujočem ploščku, v prepletu black metalskih, industrialnih, ambientalnih ter x (beri: neznanih) prvin. Skladbe si sledijo kot nekakšne variacije na temo – distinkcija med njimi je na trenutke mogoča zgolj v sami mikrotonaliteti – in so hkrati le fragmenti nečesa večjega. Za poslušalca zato obstaja možnost izgube orientacije; če plošček vrti znova in znova, se lahko hitro zgodi, da začetek in konec postaneta povsem zabrisana. Zadušeni vokali pri tem zvenijo kot obupani kriki iz globočin, ki pa niso psalmski klic k Bogu, temveč k čemur koli, kar bi prebilo nepredušno temo.

Konceptualno se vsaj sprva zdi, da se lirski subjekt sprehaja po temačnih poteh nihilizma in biopolitike smrti. V središču je njegovo telo v treh fazah – zelo kratki uvodni fazi življenjskega »razcveta«, fazi propada do smrti ter posmrtni fazi razkroja mesa in nastanka nečesa neznanega, ki ni nujno telesno. Slednja se prepleta z negacijo samega nihilizma – v temo vdre neka luč (sledeč naslovu ploščka), ki pride »za nami« ter vsili upanje in/na smisel. Vse to je sicer zavito v neštete tančice, ki močno zastirajo neposreden uvid te luči. Nihilizem se sprevrže v upanje, ko subjekt doživi osebno razsvetljenje. Vseeno pa ostane tudi dvom, ki venomer prevprašuje o samem smislu vsega. Kratkost albuma se zdi kot metafora za kratkost življenja in ko postane meja med rojstvom in smrtjo zabrisana, izgleda, da upanja več ni, vendar se slednje najde prav tu. Če vam je kaj do tega. V nasprotnem primeru prisluhnite le kakovostni glasbi, besedilom (oziroma poljubnemu tolmačenju le teh) navkljub.