RECENZIJE

10. 1. 2018
The Stone - Teatar apsurda
Mizantropeon Records, 2017

Kdor ne mara black metala, kakršnega proizvajajo Mgła, Endstille ali sodobni Marduk, naj kar preneha z branjem. The Stone so se le tri leta po odlični Nekrozi ponovno oglasili iz studia s celovečercem, ki je po vrhu vsega še dosti bolj brezkompromisen kot že omenjeni predhodnik.

Teatar apsurda je pravi rušilec za ušesa, ki zahteva od poslušalca nenehno osredotočenost oziroma sodelovanje, da uspe zaznati in dojeti album v vseh njegovih razsežnostih. Ob prvih poslušanjih deluje album težek kot Battles in the North iz hiše Immortal, nakar hitri riffi in nalezljive melodije počasi začnejo lesti pod kožo in pronicati iz podzavesti v zavest, kjer se prava zabava komaj začne.

Uvodni Gavranovo postavi stvari na svoje mesto, pove poslušalcu, kaj lahko pričakuje od Gledališča absurda. Kdor je predhodno slišal komad Antiutopija s splita Necrotic God, je že približno vedel ali pričakoval, kakšno mešanico starošolskega in modernega black metala bodo servirali The Stone. Toda samo približno, saj je Teatar apsurda v pozitivnem smislu povozil vsa pričakovanja. Neverjetno, kako dobro lahko zveni hiter in monoton black metal, če za njim stojijo prave ideje in prava realizacija. Glavni lajtmotiv so torej ponovno večzvočne kitare, ki podajajo napeto izmenjavo melodij in proizvajajo občutek, kot da se dva izenačena sabljaška mojstra borita za nadvlado, ki je enkrat na eni, spet drugič na drugi strani.

Sicer, kot že vemo, zna biti tudi dobrega enkrat preveč, zaradi česar me plošček najkasneje pri sicer zelo hvaljenem komadu Nuklearan začne nekoliko dolgočasiti. Konstantno enaka visoka hitrost in ritem na sredini albuma utrudita poslušalčevo uho, česar se je očitno zavedala tudi zasedba in zategadelj konec začinila s prav posebno trilogijo. Ta se začne z meni najljubšim Ja, car i bog, ki poleg uvodnega Gavranovo in zaključnega Teatar apsurda vsebuje izrazitejši refren. Komad je izredno nalezljiv zaradi zborovskega petja na koncu in psihedeličnega zaključka, ki tvori tekoči prehod v komad Harmonija u haosu, kjer pride zelo všečno do izraza bas kitara in dodeli komadu odličen groove. Zakaj je istoimenski komad vrhunec vrhunca, pa menda ne rabim posebej razlagati? No, izhajam iz tega, da ste se, dragi bralci, tega dovolj naposlušali, še preden je izšel celoten album. A za vsak slučaj: Teatar apsurda predstavlja še dodatno nadgradnjo uvodnega komada, saj je tako strukturno kot vsebinsko še pestrejši na račun različnih premorov v obliki počasnejših kitarskih delov in raznolikega petja.

Glede na Antiutopijo sem vendarle pričakoval kakšno kitarsko solažo več, vendar teh tako rekoč sploh ni. A kdo rabi solaže, če besedila tako zelo zabavajo:

 

Gavranovo:
»Duše mi nema,
a koliko se sećam,
nisam je nikom prodao.
Ma nema veze,
ja sam sa vragom crnim
na jeb' si mater odavno.«

 

Teatar apsurda:
»Predstava vam nije za kurac.
Ua režiser, jebo te glumac.
Radnja pošteno nervira,
ne aplaudiram!«

 

Je lahko black metal še bolj iskren?

SORODNE VSEBINE:
16. 2. 2015The Stone - Nekroza / Recenzije
18. 11. 2007The Stone / Somrak / Zvier / Reportaže
30. 4. 2015The Stone / Corpus Christii / Muert / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
22. 1. 2018
Nortt - Endeligt
Recenzija
18. 1. 2018
Morbid Angel - Kingdoms Disdained
Recenzija
16. 1. 2018
Taake - Kong Vinter
Recenzija
12. 1. 2018
Krieg - Bleak Passage
Recenzija
10. 1. 2018
The Stone - Teatar apsurda
Recenzija
8. 1. 2018
Metalsteel - Beyond the Stars
Recenzija
28. 12. 2017
Electric Wizard - Wizard Bloody Wizard
Recenzija
27. 12. 2017
Cannibal Corpse - Red Before Black
KONCERTI & FESTIVALI
25. 1. 2018
G.I. Joke, Krlja, Dickless Tracy
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
26. 1. 2018
Zadnja projekcija kino turneje Železne stopinje
Slovenska kinoteka, Ljubljana
27. 1. 2018
Bezdan, Cidium
Kontejnr, Postojna
27. 1. 2018
Metal Night: Metal Down Under (dokumentarni film)
Kmkc Kompleks, Ravne na Koroškem
27. 1. 2018
Jegulja
Klub eMCe plac, Velenje
27. 1. 2018
Extreme smoke 57, Britof
Unterhund, Ormož