Če so Impaled, Exhumed ipd. nasledniki prvih dveh plošč Carcass, potem so The Black Dahlia Murder definitivno ne samo nasledniki, ampak tudi korak naprej.
Resda je drugi album malce krajši od prvega, je pa vseeno dobra doza melodičnega death metala. Zapuščina Carcass in At The Gates je vidna predvsem v melodičnih riffih (precej thrasherskih, če dodam), prav tako pa v dualističnem vokalu. Po vrsti – vokalno se je Trevor odločil za dobro in balansirano mešanico kričanja in kruljenja, s tem, da mu kruljenje gre mnogo bolje in bi mogoče bilo čisto dovolj, če bi se osredotočil samo na to. Kričanje je namreč previsoko in zveni, kot da bo tipu vsak čas razgnalo glasilke. Naj posluša več Exhumed! Kitarski riffi so precej death thrasherski in ne gubijo na melodiki, vendar niso pocukrani, medtem ko nekaj enostavnih solov mine zadovoljivo hitro. Korak naprej v ekstremnosti so predvsem izstopajoči bobni, ki se ves čas poslužujejo up-tempo ritmov in vsaj treh različnih vrst blastov, so pa seveda prisotni tudi občasni breakdowni, vendar res malo. Tega tipa se kakšni Malevolent Creation sploh ne bi branili. Če je bila prejšnja plošča usmerjena predvsem v nekakšno pogrebno simboliko, mi pri tej ni najbolj jasno, kam meri. Dokaj nenavadni naslovi komadov in izredno neumna naslovnica bi utegnili odgnati kar nekaj potencialnih fanov (starih in novih), drugače pa je, če boste najprej slišali glasbo.
Nič lepega petja, nič kitarskih harmonij – nič pussy metala, torej – The Black Dahlia Murder so enostavno pure fuckin' brutality – in to v elegantnem paketu. Za vse, ki hočete subtilno brutalnost.

Ivan