RECENZIJE

28. 12. 2015
The Black Dahlia Murder - Abysmal
Metal Blade Records, 2015

The Black Dahlia Murder je band, ki sem ga kar nekaj časa spremljal. Od časov, ko so jih smatrali za generičen deathcore, nekaj fenomenalnih plošč, ter velikih sprememb v sami zasedbi. Ravno te spremembe so me odvrnile od tega, da bi jim še naprej posvečal dovolj pozornosti. Fantje so ga malce polomili z albumom Deflorate, zaradi česar sem krivil kitarista Ryana Knighta, ki je k njim prišel iz tehničnega death metal banda Arsis. Prispeval je veliko k novemu soundu, ki pa mi ni bil čisto nič všeč. Veliko presenečenje je bil album Everblack, ki so ga posneli let 2013. Presegel je vsa pričakovanja. K poslušanju pa se mi zdi, da me je pritegnil njihov album cover. The Black Dahlia je ponovno zažigala. Njihov najboljši album, ne glede na še nekaj sprememb v »lineup-u«. Od originalnih članov sta ostala le še vokalist ter lead kitarist. Zdaj pa me je, po dveh letih, ponovno pritegnila njihova naslovnica, ki so jo objavili še pred izidom samega albuma. Bal sem se le, da ga bodo spet kaj polomili, zaradi česar sem malce odlašal s poslušanjem.
Za teaser so nam pred izdajo celotnega albuma za poslušanje ponudili pesem z naslovom Vlad, Son of the Dragon, ki ni dolgo ostal v ušesu. Nič kaj dobra reklama za album in tudi nič kaj z navdušenjem ji nisem prisluhnil. Ampak glej ga zlomka. Celotna zadeva zveni malce drugače. Uvod v prvi komad, Receipt, me spominja malce na Fleshgod Apocalypse. Ravnoprav dolg simfonični del ti dvigne pritisk ter te pripravu na hiter in brutalen začetek albuma. V momentu te potegne vase. Seveda le, če ste ljubitel podivjanega in zelo energičnega death metala. Sledi mu prej omenjeni komad iz teaserja. Nič posebnega. Tudi sam začetek tretjega je malce zamorjen, vedar drugi riff, v stilu njihovih starih albumov, zadevo spremeni v veliko bolj melodično in epsko zadevo. Tu nekje sem začel spremljati tudi bobne, za katere menim, da so odlični. Sicer ne vem kaj dosti o bobnanju, vem le, da mi je všeč neprestano ropotanje. Kljub konstantnemu visokemu tempu na skoraj celem albumu sem mnenja, da se bobnar malce več poigrava z ritmom kot v doslej slišanih albumih. Nazaj k poslušanju. Re-Faced, četrti na seznamu, nič ne pojenja na sami hitrosti, vendar ima vmes en zares zapomljiv brutalen breakdown. Nekaj, česar se The Black Dahlia ne poslužujejo kaj dosti. In ravno zaradi tega ne vem, zakaj jih eni tako radi uvrščajo med deathcore. Naslednji komad mi na prvi posluh ni bil nič posebnega, ampak sem kasneje opazil, kako zelo dobro vokal sledi kitaram. Čez hitro odigrano melodijo vokalist Trevor spretno strelja perverzne tekste. Zanimivo branje za ljudi, ki niso zlahka užaljeni. Ko smo že čez sredino albuma, se človek vpraša, ali se skupin sploh kdaj upočasni. Abysmal sestavlja deset pesmi in po vrsti komaj sedma je malce počasnejša. Ne glede na hitrost ni nikakršna balada. Da povzamem na hitro še zadnje tri. Ponovno dvignejo tempo. Asylum sicer ima spet čuden začetek, ampak se komad neverjetno dobro razvije. Proti koncu se pokaže v pisanju malce več globine. Sploh zadnji dve pesmi imata nekakšen fantazijski prizvok, kar ustvarja super vzdušje. Žal menim, da Abysmal ne dosega iste kvalitete pisanja kot predhodnik. Everblack vsebuje veliko več dinamike v samih komadih. Od bolj izvirnih kitarskih linij, do razgibanih sprememb tempa.
Abysmal se, kot sem že prej omenil, upočasni samo enkrat, tako da je celota skoraj 40 minutna nažigancija. Ker je zadeva hitra ter ne tako dolga, je temu primerno tudi zelo poslušljiva. The Black Dahlia Murder je ena izmed tistih skupin, ki se jih v živo ne bi mogel naveličati. Od samega začetka jih poznam kot band, ki jim nikoli ne zmanjka energije. Njihova zadnja studijska izdaja je utelešenje prav tega, vendar jim žal primanjkuje izvirnejših riffov.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
24. 9. 2020
Marax - Still Think You're Holy? - A Tribute to Eliminator (EP)
Recenzija
23. 9. 2020
Finntroll - Vredesvävd
Recenzija
18. 9. 2020
Teufel - Temni Grad Smrti (EP)
Recenzija
16. 9. 2020
Uada - Djinn
Recenzija
10. 9. 2020
Nefarious Vermin - Elongated Misery
Recenzija
7. 9. 2020
Mephistophelian - Anotos
Recenzija
4. 9. 2020
Iz ropotarnice: Morgul - Lost in Shadows Grey
Recenzija
24. 8. 2020
Ozzy Osbourne - Ordinary Man
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
ODPOVEDANO! Berlin Deathfest 2020
Berlin, Nemčija
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija