Šlo je samo za vprašanje časa, kdaj se bodo pojavile skupine, ki so si za vzor vzele švedske velikane Meshuggah. Nekaj poskusov posnemanja je bilo slišati, a žal ni bilo tako prepričljivo, da bi lahko rekli, da imajo Meshuggah pravo konkurenco. Zadnja tri leta se je to malce začelo spreminjati. Prisotna je sicer le peščica skupin, ki so dokaj uspešno razumele recept t.i. matematičnega metala, a za prav to peščico se lahko trdi, da so bili Meshuggah tisti ključni inspiracijski element. No, dovolj o Meshuggah, govora je Nizozemcih Textures, ki so že v tretje dokazali, da z vsakim albumom presenetijo.
S Silhouettes dokazujejo, da skupina rada eksperimentira, kar se je prej slišalo z nepredvidljivimi strukturami, lomljenjem ritmov in vokalom, ki kričanje odlično kombinirajo s čistimi vokali. Sprva me preseneti, da ni prisotnega pretiranega teženja z neprestanim ponavljanjem refrena ter enih in istih riffov. V devetih skladbah se zvrsti obilo agresivnosti in tudi umirjenosti, ki se kaže z melanholičnim vokalom v skladbah Awake in Messengers. Izstopajo pa bolj skladbe Sun's Architect, Old Days Born Anew in Storm Warning, ki prepričajo s pestro povezavo riffov, dinamičnim bobnanjem in klaviaturami, ki služijo kot podlaga ali pa prispevajo kakšen zanimiv industrial vložek. Edino kar manjka Textures je več solaž, a sam izdelek je tako pester in dinamičen, da jih na koncu sploh ne pogrešamo.
Verjetno Textures ne bi zveneli tako posebni, če stvar ne bi bila fenomenalno sproducirana. Tu gredo vse zasluge idejnemu vodji skupine Jochemu Jacobsu, ki je resda zaenkrat še nepriznani producent, a s Silhouttes je opozoril, da gre za izkušenega človeka. Dovolj pa pove tudi dejstvo, da se vedno več skupin odloča, da jih producira prav Jacobs.

Primož