RECENZIJE

6. 3. 2019
Temperance - Of Jupiter and Moons
Scarlet Records, 2018

Temperance je mlada melodic metal zasedba iz sosednje Italije. Čeprav so se z istoimenskim albumom na sceni pojavili šele leta 2014, so Temperance s svojim edinstvenim stilom že osvojili odre širom Evrope. Poleg nastopov na lastnih turnejah so kot predskupina sodelovali z raznimi velikani melodičnih zvrsti metala, kot so na primer Nightwish, Within Temptation in Luca Turilli's Rhapsody. Do danes so poleg prve plošče izdali še tri: Limitless (2015), The Earth Embraces Us All (2016) in Of Jupiter and Moons (2018). Poleg tega so leta 2017 posneli prav poseben koncert v živo, na katerem so se jim pridružili še pevski zbor in godalni kvartet. Koncert so posneli v gledališču Teatro sociale Alba v italijanskem mestu Alba (blizu Torina), izdan DVD pa nosi naslov Maschere: A Night at the Theater.

Zakaj so Temperance posebni in kaj prinašajo novega? Temperance se lahko pohvalijo s kar tremi vokalisti, to so Alessia Scolletti, Michele Guaitoli in Marco Pastorino. Prav zaradi tega bodo prenesli na oder vsako noto in vsak glas, ki se ga da slišati na albumih. Njihov stil označuje mešanica raznih tehnik iz različnih stilov, bodisi iz rocka bodisi iz metala, na modernih, včasih elektronskih glasbenih podlagah. Vokalist Marco Pastorino je istočasno tudi kitarist, medtem ko za ritem poskrbita Luca Negro na bas kitari in Alfonso Mocerino na bobnih.


Album Of Jupiter and Moons sestavlja deset med seboj nepovezanih pesmi. Avtor miksa in masteringa je Jacob Hansen (Volbeat, Epica, Amaranthe). Album odpre pesem z naslovom The Last Hope in a World of Hopes. Pametna odločitev, saj nas orkestralno lirski uvod takoj popelje v take glasbene atmosfere, kakršne poslušalec pričakuje od takšne skupine. Sledi Broken Promises, kjer pridejo razsežnosti vokalne trojice čedalje bolj do izraza. Po mirnem uvodu, ki ga vodijo čiste glasovne linije in skoraj romantična kitarska spremljava, stopi v ospredje refren s čistimi vokali in z energičnimi kitarskimi riffi v ozadju. Po refrenu prevzame glavno vlogo močan in skoraj predrzen Alessijin glas. Po krajšem, a zelo udarnem prehodu se pesem nekoliko umiri v krajši basovski in kitarski solo, nakar se zaključi z izstopajočim glasom Marca Pastorina. Njegov glas sicer doseže vrh v zadnjem delu naslednje pesmi Of Jupiter and Moons, ki nekoliko spominja na novejše pesmi skupine Nightwish. Ritem se nekoliko umiri s počasnejšo Everything That I am. Skoraj romantične klavirske melodije in kitarske solaže zavzemajo celoten prvi del pesmi, zatem se postopoma vključita še ritem in distorzija. Pesem doseže vrhunec s kitarskim solom, vendar samo zato, da se lahko zatem ponovno umiri v začetno atmosfero. Ritem je spet poskočen v We are Free; to je dinamična in energična pesem, ki se sicer nekje na polovici umiri, vendar le zato, da je zadnji udarec še toliko intenzivnejši in občutnejši. Vokali dosegajo vse višje točke v primerjavi s prejšnjimi pesmimi. Dinamika zopet nekoliko pade v Alive Again, to je pesem bolj dramatičnih vokalnih melodij, vendar z zelo udarnimi kitarskimi riffi.

The Art of Believing ponovno preide na bolj energične nivoje, v inštrumentalnem delu vključuje tudi nekaj rokerskih potez v stilu rocka 70-ih let. S tehničnega vidika je pesem veliko bolj dodelana kot vse predhodne. Predvsem izstopajo Alessijine nadpovprečne vokalne linije. Napetost narašča vse do zaključka in se še naprej stopnjuje v Way Back Home, ki spominja na vokale in glasbene podlage prvega albuma (npr. To Be With You z albuma Temperance). Kitarski riffi so zapleteni in hitri, predvsem pa metalsko udarni. Proti koncu pesmi izstopa kitarsko dvoglasje, ki ga imamo poslušalci power metala izredno pri srcu.

Na vrsti je Empires and Men, pesem katere glavna značilnost so različne barve glasu vsakega posameznika, zato so kitice tudi izjemno heterogene, vendar še vedno vezane na celoten kontekst. V refrenu se glasovi spajajo v izrazito simfonično troglasje in ustvarijo umirjeno atmosfero. Poslušalec ima občutek, da je na tej točki albuma slišal že vse najpomembnejše slogovne značilnosti, ki definirajo to mlado zasedbo, ko nastopi še zadnja pesem, Daruma's Eyes (Part I). Začetek je umirjen in skrivnosten in nam ne da takoj vedeti, kaj lahko pričakujemo v nadaljevanju. Glasbeni simfoniji v ozadju se počasi dodajajo še vedno glasnejši bobni in kitara. Uvod zelo intenzivno narašča, naenkrat pa nas preseneti kitarska virtuoznost, ki se je na podlagi prejšnjih pesmi ni dalo pričakovati. To nas vodi vse do začetne kitice. Pesem je na začetku izredno hitrega ritma, z zelo dinamičnimi riffi, prehodi med kiticami in refrenom pa so počasnejši. Vse to poslušalca valovito premetava iz občutka miru do želje po poskakovanju. Nekje na polovici pesmi sledi inštrumentalni del progresivnega značaja z nekaterimi namigi na njen začetni kontekst, večinoma pa je ta del pesmi samosvoja zgodba. Spreminjajoča intenziteta in hitrost nas vodita vse do zaključnega dela pesmi, ki se začne z upočasnjenim refrenom. Preskok, ki sledi, ponese pesem vse do vrhunca, v katerem so vokali vseh treh vokalistov tako mogočni, da adrenalin kar teče po žilah. Poslušalec tako globoko pade v pesem, da niti ne opazi, da je glasba že zdavnaj utihnila.

Gledano v celoti, je album zelo heterogeno delo, ki v odtenkih povezuje med seboj več različnih zvrsti, čeprav je prevladujoča definicija melodičnega metala še vedno veljavna. Vse to kaže na dejstvo, da so Temperance res band, kateremu je vredno slediti. Nenavadna je odločitev, da so tehnično bolj markantne in dodelane pesmi postavljene v drugo polovico albuma, vse tri popevke pa se zvrstijo na začetku. Zaradi tega je ob nadaljnjem poslušanju lahko prvi del albuma nekoliko dolgočasen, saj se vse posebnosti skrivajo v drugem delu albuma. Precej je pesmi, za katere bi lahko rekli, da izstopajo, vendar je Daruma's Eyes (Part I) prava mojstrovina melodičnega metala, saj zajema tehnike iz raznih sorodnih metalskih zvrsti, obenem pa opozarja na edinstveni slog te mlade zasedbe. To so opazili tudi gospodje založbe Napalm Records, s katerimi je band letos podpisal pogodbo za izdajo svojega petega studijskega albuma.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
18. 10. 2019
Rammstein - Rammstein
Recenzija
14. 10. 2019
Sacred Reich - Awakening
Recenzija
11. 10. 2019
Batushka - Hospodi
Recenzija
8. 10. 2019
Rotting Christ - Non Serviam: The Official Story of Rotting Christ (knjiga)
Recenzija
3. 10. 2019
Ellende - Lebensnehmer
Recenzija
2. 10. 2019
Vulvodynia - Mob Justice
Recenzija
1. 10. 2019
Inter Arma - Sulphur English
Recenzija
27. 9. 2019
Darkthrone - Old Star
KONCERTI & FESTIVALI
22. 10. 2019
A Pale Horse Named Death, Molybaron, Angor, Chaos Inside
Viper Room, Dunaj, Avstrija
24. 10. 2019
KoD Extra: Hangar 55, Deep Down Bellow, Old Bridge Cartel
Orto Bar, Ljubljana
24. 10. 2019
Parasol Caravan, Savanah, Minus Green
Arena, Dunaj, Avstrija
25. 10. 2019
Metalsteel
Kavarna Sotočje, Medvode
25. 10. 2019
BlackBoxRed, Hoba
Mladinski center Postojna
25. 10. 2019
Deströyer 666, Dead Congregation, Nocturnal Graves, Inconcessus Lux Lucis
Orto Bar, Ljubljana