Načeloma imam rad mešanje klasične glasbe in metala oziroma rocka, saj sta mi obe zvrsti zelo pri srcu in ju smatram kot glasbena žanra, ki imata kvaliteto za iztočnico. Načeloma. Prvaki te mešanice so za moje pojme Rage, Metallicin S&M je prav tako nadvse všečen in tudi Nightwish oziroma njihovemu kreativnemu vodji Tuomasu Holopainenu iz te perspektive nimam česa prida očitati. Se je pa pred dobrim desetletjem spričo nekaterih uspešnih tovrstnih fuzij začel oblikovati neki trend in raznovrstne metal zasedbe in projekti so začeli klasiko (večinoma ustvarjeno z digitalnimi pripomočki) vsiljevati v svet underground glasbe na vse mogoče in nemogoče načine. A ne bom se spuščal v vse te neuspehe in cenenosti, temveč se bom na tej točki raje posvetil glasbenikoma, ki sta nekdaj pripadala dvema od prej omenjenih ansamblov.
V skupnem projektu sta se namreč združila Tarja Turunen (ex-Nightwish) in Mike Terrana (skoraj vsi drugi metal bandi na svetu, predvsem pa ex-Rage) ter odigrala koncert z neimenovanim orkestrom in zborom. Sicer Mike že kar nekaj časa bobna tudi za Tarjo v njenem post-Nightwish molzenju denarja iz naivnih Nightwish fanov, v tem primeru pa gre za (edinstven?) live projekt, v katerem skupaj in enakovredno (čeprav v večji meri ločeno) zastopata svoji glasbeni poziciji in statusa. Tarja poje v svojem prepoznavnem stilu, Mike pa v pingvinskem fraku pač razbija po bobnih kot pavijan (slednje je mišljeno v izredno pozitivnem smislu, kajti pavijani so v svetu afen znani kot pravi bobnarski virtuozi).
Brezveze. Tako bi z enim, slovnično ne ravno pravilnim izrazom označil ta projekt. Tarja in Mike se najprej spravita na trhle kosti priznanih skladateljev, kot so Mozart, Strauss, Bach, Puccini, Dvořák, Rossini in podobni, ki se verjetno spričo vseh posthumnih zlorab njihovih del v grobu vrtijo že s tolikšno frekvenco, da bodo kmalu privrtali na površje na drugi strani sveta. Beauty & the Beat je sicer daleč od največjega in najbolj črnega binglja, ki so ga ti pobje metaforično fasali v svojem posmrtnem življenju, a Tarjin vokal nikakor ne dosega nivoja klasičnih izvedb njihovih kompozicij, medtem ko Mike, ki kot po navadi tolče bobne skoraj tako močno kot jaz svoje punce, praktično uniči melodično spokojnost, kakršno tovrstna glasba v osnovi prinaša.
Ko »Darja in Mihec« na repertoarju opravita s tistimi, ki se jima maščevati več ne morejo, se preusmerita na nekaj ljudi, za katerih avtorske pravice je dejansko moral nekdo tudi plačati. Ali je »modernejši« del koncerta boljši ali slabši, bi težko ocenil, je pa maličenje Led Zeppelin in Queen vsekakor zloraba, ki bi se morala kaznovati z obešanjem (za sramne dlake). V imenu rock skupnosti namreč lahko rečem samo to: »Tarja, jebi se.« 'Nuff said. Tole vse skupaj je preprosto slabo. Posneto je sicer zelo kvalitetno; da gre za live koncert in ne studijsko posneto zadevo, te pravzaprav spomni samo občasni aplavz občinstva, ampak res … brezveze. Izdelek ni dostojen renomejem ne Mika ne Tarje, verjetno pa tudi orkestra ne. Podobno kot Lulu, vendar izključno v prej omenjenem smislu, kajti proti Lulu je v tem besedilu recenzirana kolaboracija vredna petdesetih grammyjev.
Beauty & the Beat je nekaj, kar sta Mike in Tarja ustvarila za hec, za lasten gušt. Neke pozitivne uporabnosti za poslušalce preprosto ne vidim.