Tankard nikoli niso spadali v »krog največjih«. Tri mesta so bila od nekdaj zasedena in zastopana s strani Destruction, Sodom, Kreator. Frankfurtski band, ki je igral kot predskupina na prvem Sodom koncertu kadarkoli, pa je vedno držal zastavo zabavljaškega, pivo ljubiteljskega banda, kar je dobesedno poosebljal frontman Gerre. S svojim »Bierbauchom« je več kot 25 let več kot nazorno kazal, kako zeeeelo ima rad pivo. No, lani/letos je Gerre trebuh skoraj dokočno izgubil nekje na nogometnih zelenicah ali v fitnesu, na našo žalost pa so z njegovim trebuhom in očitno premalo piva odšli (upam, da samo trenutno) tudi smisel za humor in ustvarjanje odličnih riffov.
Plošča je v osnovi šibka, slabo zastavljena in nerazpoznavna. Ni pravega Tankard »feela«, ni pravega, legendarnega ujemanja smešnih fraz (»make your final stand … and die with a beer in your hand?«), ni energije. Posiljene melodije, ki se vlečejo v neskončnost, nas dobesedno hočejo prisiliti, da odpremo novo pivo in gremo v blackout. Gerre, kot omenjeno, brez trebuha ni Gerre. Vokal je plehek, izsušen, zefektiran, nerazpoznaven. Nimam besed, Gerre, začni zopet piti in pij pol leta skupaj. Za konec dodajo še Thraw komad Condemnation in od Iron Maiden skopiran naslov, z dodanim »s«, Weekend Warriors, ki nekako zaključujeta (žalostno) parodijo.
Nihče jim ne more oporekati preteklosti, upam pa, da bodo pred začetkom ustvarjanja naslednje plošče zelo premislili, ali se jim jo na tak način, s tako vsebino sploh splača izdati. Res bi bilo bolje, da naslednje riffe začnejo pisati po The Morning After, v stanju človečka na sliki naslovnice legendarne plošče iz leta 1988 z istim naslovom.

Tilen