Symphony X so band z zavidanja vrednim opusom. Če le pomislimo na izjemne dolgometražce, kot so The Divine Wings Of Tragedy, V: The New Mythology Suite, The Odyssey in nenazadnje Paradise Lost, je že težko verjeti, da so vsi našteti albumi plod ustvarjanja istega banda, in to zgolj v razmahu enega desetletja. Tudi če se ozremo na preostalo diskografijo (morda z izjemo ne najbolj posrečenega prvenca), lahko v njej najdemo samo kakovostne izdaje. Vprašanje, ki se tako poraja, je, kaj lahko k temu sploh še doprinese novi, deveti celovečerec, ki so mu Symphony X nadeli ime Underworld?
Album se obetavno začne s simfoničnim introm v stilu ploščka Paradise Lost in prevesi v udarni prvi single albuma, Nevermore. Že po nekaj uvodnih prijemih je moč opaziti malenkost bolj robato produkcijo, ki je malce izgubila mehkobo, ki jo je bilo moč občutiti na preteklih izdelkih. Kljub temu gre skozi celoten album še vedno za »trademark« Symphony X zvok, čeprav je uporaba bolj simfoničnih elementov v primerjavi s prejšnjimi albumi potisnjena v ozadje, kar izpade prej slabost kot izboljšava ustaljene prakse. Kakovost pesmi s prehodom v drugo polovico in komadom To Hell And Back rahlo upade, vendar se do konca albuma ponovno vzpostavi na uvodni nivo. S progresivnostjo Symphony X ne varčujejo in vselej znova presenečajo z zelo učinkovitim prehajanjem med tehnično zahtevnimi deli na »drugo žogo« ter izjemno spevnimi melodijami in refreni. Kitarsko-klaviaturistični duo Romeo-Pinnella je še vedno v dobri formi, čeprav se skozi celoten album drži malce nazaj, in četudi na splošno nisem ljubitelj pretiranih solaž in podobnih »razpucavanj«, moram priznati, da na Underworld pogrešam več duetov in duelov omenjenega dvojca. Album sklene eden od prijetnejših komadov, z imenom Legend, ki prikrade v spomin čase, ko je bil band na samem kreativnem vrhuncu, čeprav tu na trenutke Symphony X morda že kar malce kopirajo sami sebe, kar se sem ter tja pojavi tudi pri nekaterih delih drugih komadov na ploščku.
Underworld je torej kakovosten album, ki diskografiji banda gotovo ne bo delal sramote, vendar pa mu vseeno manjka še precej, da bi se lahko primerjal z vrhunskostjo najboljših stvaritev banda, kar pa je bilo prejkone pričakovano že pred izidom ploščka. Kot je že bilo rečeno, določeni deli sicer močno spomnijo na nekatere njihove pretekle stvaritve, vendar je na albumu dovolj novitet, ki mu pomagajo ubežati redundantnosti. Kot vsak album zasedbe pa se bo v uho dodobra usedel šele po nekajkratnem poslušanju.