Ko ta zadeva pride v roke bratoma Cepanec, bo že zdaj legendarna bratska naveza v trenutku pozabila, da se je na Češkem kadarkoli igral punk, grind, brutal death. Le kdo bi ob tako originalno kičastem imenu in prelepi naslovnici sploh lahko podvomil, da se to res ne bo zgodilo?
Tako kot je zabaven uvod, je po svoje zabavno tudi poslušanje prvenca čeških melodičnih power metalcev. Nisem si mislil, da bom leta 2008 še slišal nov, tako izrazit Stratovarius/Luca Turilli/Angra klon. Album kot tak niti ni slab, Čehom je med svoje vrste uspelo zvabiti tudi enega izmed bolj uveljavljenih vokalistov »melosimfopower« žanra, Olafa Hayerja (Dionysus, Luca Turilli), njegova največja napaka pa je ta, da je izšel vsaj šest, sedem let prepozno. Tako na Voice From The Silence ne slišimo čisto nič takega, kar Stratovarius in mnogi drugi ne bi preigrali že na tisoč in en način. Tolkki in Malmsteen morata nedvomno biti med kitaristovimi junaki, klaviaturist se verjetno navdušuje nad Johanssonom, posluša klasiko in ni pozabil na 80's pop, bobnar pa seveda ne bi bil v taki zasedbi, če ne bi obvladal double-bassa in tolkel ritma v stilu Jörga Michaela. Tudi nobeno naključje ni, da je album produciral Sascha Paeth in da je izšel pri Limb Music.
Symphonity s takim izdelkom v razcvetu te zvrsti ne bi sodili med top bande, opazni pa bi s temi tehnično dobro odigranimi, zelo melodičnimi skladbami vseeno bili. Danes pa to lahko razveseli verjetno le še tiste, ki bi si z njim krajšali čas na čakanje novega albuma Rhapsody Of Fire ali Luce Turillija.

Matjaž