RECENZIJE

10. 3. 2015
Sylosis - Dormant Heart
Nuclear Blast, 2015
Avtorica: Tina Urek

Angleška melodeath/thrash zasedba Sylosis je v začetku letošnjega leta izdala četrti studijski album. Na ploščku Dormant Heart se tokrat prvič predstavi nov bobnar Ali Richardson, ki je bolj znan po delovanju v skupini Bleed From Within. Ta se je bandu pridružil že na lanski evropski turneji in od takrat naprej svoje delo opravlja odlično. Dormant Heart ponuja dvanajst plus dva bonus komada oz. skupno malo več kot eno uro raznolikega modernega metala. Na njem boste našli nekaj zase tako ljubitelji clean vokala, melanholičnih balad in prav tako surovega modernega šopanja.
Že sam intro Where the Wolves Come to Die napove temačno stran albuma z mnogimi ritmičnimi poslasticami in z odličnim vokalom. Victims and Pawns pa takoj razkrije še drugo, precej bolj moderno in thrashersko stran skupine. Težko rečem, katera mi je ljubša, saj fantom ležita tako ena kot druga. Sestava komada je odlična, saj vas bo kljub umirjenemu drugemu delu držala na visoki stopnji adrenalina. Ko se iz moderne viže razvije melanholično depresiranje, ki se z nenormalno hitrim prestopom in odlično kitarsko solažo vrne nazaj, je jasno, da band ve, kaj dela. Naslovni Dormant Heart je nekako klasičen Sylosis komad. Brez cukranja, brez solz. Melodike je dosti manj, celota pa se odlično razvija iz enega riffa. Tudi kitarska solaža je tokrat veliko bolj trda, po njej pa se komad pomiri in rahlo modernizira. Za nekatere verjetno precej nepotreben interlude, pa vendar dodatno ozadje v zaključku doda svojo globino. To Build a Tomb se za razliko od predhodnika posveti počasnejšim ritmom ter temačnim melodijam. Pogostejši in bolj slišni simfonični dodatki ter clean vokal naredijo na momente celoten komad kar pompozen. Pa ne preveč nasičen, ampak enostavno pompozen. V drugi polovici celotno drugačnost zopet prekine shredanje, thrasherski bobni ter terce v kitarskih solažah. Temu se očitno zasedba le ne more upreti. S klasiko nadaljujejo tudi v Overthrown, kjer pa z malo progresije in clean vokalom naredijo Sylosis lep korak naprej. Eden izmed osebno ljubših je Leech, ki je dosti bolj umirjen in strnjen v čisto linijo. Tekmovanje v hitrostnem igranju fantje pustijo za sabo, kot rezultat pa postrežejo z odlično progresijo, počasno kitarsko solažo in rahlo temačnejšo melodijo, vokalist pa pokaže svoje sposobnosti, ki segajo od globokih growlov do visokih screamov. Servitude nadaljuje s težkimi in precej ritmičnimi riffi, sama pa vse večkrat slišim podobnost s starimi In Flames, Dark Tranquillity in podobnimi zasedbami. Z Indoctrinated se zopet vrnejo v thrash vode, medtem ko s Harm spremenijo tok v moderno počasnost, ki pa na momente začne spominjati na Periphery. Mercy je zopet eden izmed precej klasičnih komadov, za katerega videospot si lahko pogledate spodaj in preverite, kaj lahko pričakujete na albumu, saj so v to pesem Sylosis vključili res vse. Progresijo, thrash, clean vokal, moderno melanholijo in simfoničnost. Predzadnji Callous Souls vam bo še zadnjič zatresel vratne mišice in postregel celo z nečim, kar je podobno breakdownu, kot zadnji pa vas bo morda navdušil, morda pa pustil na cedilu, devetminutni Quiescent. Kar nekaj bandov se odloča, da kot zadnji komad »pripravi« precej dolgo melanholično balado, kar so naredili tudi Sylosis. Skoraj da brez growla, veliko progresije in nič thrasha, nič death metala, nič preveč hitre melodije. Vse skupaj precej spominja na neko post-metal atmosferično zadevo, ampak v dobrem smislu.
Če potegnem črto pod Dormant Heart, je ta precej vijugasta. Po eni strani se na plati redno izmenjujeta čisti thrash/death in pa progressive death, kar naredi vse komade dokaj predvidljive, po drugi strani pa kljub temu album ni dolgočasen. Vsaka minuta, ki vam bo morda dolgočasna, bo postregla z naslednjo, ki vas bo odpihnila. Mene še vedno najbolj navdušujejo vsi melanholično progresivni deli albuma, zadnji komad pa je le še ogromna pika na i. Poslušanje priporočam tako starim znancem zasedbe kot navdušencem starejših melodeath legend, kot so In Flames, Dark Tranquillity, morda celo Soilwork. Po drugi strani pa vsi navdušenci melanholije in post-žanrov le dajte priložnost vsaj komadu Quiescent, če že ne celotnemu albumu.


SORODNE VSEBINE:
17. 9. 2008Benediction - Killing Music / Recenzije
27. 7. 2012Grand Magus - The Hunt / Recenzije
28. 3. 2018Machine Head - Catharsis / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
24. 9. 2020
Marax - Still Think You're Holy? - A Tribute to Eliminator (EP)
Recenzija
23. 9. 2020
Finntroll - Vredesvävd
Recenzija
18. 9. 2020
Teufel - Temni Grad Smrti (EP)
Recenzija
16. 9. 2020
Uada - Djinn
Recenzija
10. 9. 2020
Nefarious Vermin - Elongated Misery
Recenzija
7. 9. 2020
Mephistophelian - Anotos
Recenzija
4. 9. 2020
Iz ropotarnice: Morgul - Lost in Shadows Grey
Recenzija
24. 8. 2020
Ozzy Osbourne - Ordinary Man
KONCERTI & FESTIVALI
26. 9. 2020
Vulvathrone
Dvorišče MC Pekarna
26. 9. 2020
Deathfest 2020
Bukarešta, Romunija
26. 9. 2020
Metalitalia.com Festival 2020
Live Music Club, Trezzo sull'Adda, Italija
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola