Ne gre za demo, ne gre za ploščo. Jaz temu pravim zbornik ustvarjalnosti, predstavnik izdelkov, ki pa so vseeno več kot aktualni za enega najbolj delavnih in profesionalnih bandov v slovenskem undergroundu. Plošča bo baje kmalu, do takrat pa imamo Northland, ki ga lahko dobite v živo na koncertih Sweet Sorrow ali pa prek MySpace.
Enajst komadov predstavi Sweet Sorrow v postavi brez kitarista Jerneja in še s pevcem Valentinom Bufolinom. Stvar je izredno dobra in moram priznati, da predstavlja band tako kot je treba – kot bi jih gledal v živo, kar pomeni: ubijalsko. Čeprav nisem pristaš melodičnih death metal bandov, pa Sweet Sorrow nudi nekaj več. Proti recimo dolgočasni enoličnosti, ki jo pri meni označuje Amon Amarth, se Sweet Sorrow borijo s hitrostjo ali pa z različnimi dinamičnimi vložki, ki jim botruje bobnar Peter Gale. Če še kdo ne ve, je Gale tudi »mastermind« ubijalskih kitarskih linij, riffov, ki kažejo širok spekter poznavanja različnih metal žanrov in podžanrov. Poslušajte si samo Blood Brothers, Einherjar, I Am Pain. Da je pa tip tudi velik fan ultra hitrih bobnov, se sliši v vsaki pesmi, kjer dolgočasni počasni »warrior marš« ne obstaja. Tile »Severnjaki« napadajo hitro in ubijalsko. Šussssss. Brez negativne konotacije lahko rečem Blitzkrieg. Kitarist Peter Carič z nizkotonsko sedemstrunsko sekiro seka ušesa premagancem, ki mislijo, da melodični death vedno lahko enačiš z modernim »pussy« metalom. Čeprav tu pa tam najdemo kakšne ščepce In Flames ali pa At The Gates (kje je Carcass?!), se velikokrat nasmehnem, ko vidim »Persa« odpičiti ubijalski Cannibal tapping ali pa izvajati catchy death metal riffe v stilu Aborted. Basist Aljoša žal nima sreče, da bi v taki glasbi z bassom izvajal kaj več, ampak kak DiGiorgio bi morda v straightforward šusu bil odveč. Kdo ve... No, na tem posnetku so ga postavili v vlogo čiste ritem sekcije in pika. Vokalist Bufo je pustil svoj odtis, ki resda spominja na Tompo iz At The Gates ali pa celo Danija Filtha, a to je še vedno Bufo, ki s svojimi kriki obuja Usova besedila, ki kot kompas vedno kažejo na sever. Clean vokali niso slabi, a jim manjka globine, medtem ko ne bi bilo slabo, če bi si Bufo drznil kruljenja v stilu Black Dahlia Murder. Pa tudi ne bi bilo slabo, če bi se izognil predvidljivim vokalnim vzorcem (visoki krik-nizki krik-visoki krik...).
Poleg občasno plenkaste produkcije in ne dovolj zbasiranega zvoka, udarijo po ušesih občasno tudi občutki, da določene linije slišite v stilu »deja-vu«, pa kakšno skrajšanje komada ne bi škodilo. Vsekakor pa za vse, ki zanikajo prvi dve Sweet Sorrow stvaritvi in ki obožujejo dinamično, agresivno, a hkrati poslušljivo vikinško koljačino, hop na koncert in tale demo bo kaj kmalu zasedel lepo mesto v kolekciji, v kateri upam da ne manjkata Black Dahlia Murder, At The Gates in seveda Carcass!

Ivan