RECENZIJE

7. 1. 2010
Sweet Sorrow - 1000th Millennium
KUD France Prešeren, 2009

Obstajajo recenzije, ki so pozitivne zgolj zaradi osebnih poznanstev med recenzentom in člani kakšne skupine, in obstajajo recenzije, ki so negativne iz … no, popolnoma istih razlogov. V stremenju h kvalitetni recenziji je seveda lepo napisati in še lepše misliti, da se vsa ta osebna »prtljaga« potisne na stran in da težišče ustvari striktno na glasbi. To je seveda lepo, do neke mere celo možno, a kakršnakoli takšna izjava je v vsej svoji celoti lahko zgolj laž. Je človek, ki se tega zaveda kaj na boljšem? Kaj pa vem. Ob tem bi bilo potrebno še definirati »boljše«, potem pa še kaj drugega. Bistveno je, da človek vsaj poizkusi po svojih najboljših močeh. In če se zaveda, da je oslepljen z osebami, ki zanj ne obstajajo zgolj na odru in na CD-ju, je teoretično lahko en korak bližje kvalitetnejšemu delu. Dlje pa si s to in tej podobnimi trditvami ne upam iti.
Sweet Sorrow. Tisočero tisočletje je bil dolgo, dolgo pričakovan album, vsak, ki se je mudil v metalskih krogih po in v okolici Ljubljane, je prej ali slej slišal kaj o njem. In ko ga takole pogledam, poslušam in berem, je zares jasna predvsem zgolj ena stvar. Gre za izjemno zmeden album. Naj pojasnim. Že pogled na naslovnico bi moral zadostovati za prvi vtis, a k temu se vrnem pozneje, zdaj, ko sem omenil zmedenost (a v njenem neslabšalno zaznamovanem pomenu), naj začnem z glasbo. Devet komadov na albumu je nekakšno popotovanje med »moči« in »hoteti«. Sweet Sorrow včasih zvenijo avtorsko, včasih pa me ima, da bi preveril, če mi predvajalnik ne predvaja Amon Ammarth. Da, občasne podobnosti v riffih in sploh zvoku so za stopnjo več kot očitne. Dušene kitare, melodični riffi, na njih močno naslanjajoči se vokali in udarni bobni, ki so produkcijsko gledano rahlo preveč v ospredju. Tehnično album pesti preveč bobnov in premalo bas kitare, a po pravici povedano je tole, gledano s tega stališča, ena izmed najbolj poslušljivih uradno izdanih slovenskih metal plošč. Torej kot v nezahtevno? Da in ne. Na nek način album preveva določena mera sterilnosti, ki odvzame »neslišano« in misteriozno in mu na ta način skrajša razpolovno dobo. Ampak po drugi strani gre za izpiljen izdelek, ki kliče po vračanju k njemu iz ravno istih razlogov.
Da nadaljujem o »zmedenosti«: kar bi Sweet Sorrow res rabili je neka bolj konstantna ideologija. Obstajajo bandi, ki so anti-ideološki, da. Ki ne stojijo – ali nočejo, da bi jih videli, da stojijo – kjerkoli. No, v primeru Sweet Sorrow to ni to. Simbolika, tako vizualna kot verbalna priča ravno za nasprotno. Bandi so se ideološko pokopali že znotraj ideologije »vikinštva« ali »satanizma«, tu pa imamo tako ti dve temi, kot zgodbe o odraščanju kot kolikor toliko žive popise hedonizma. Dobro, saj vem: kaj je definicija besede album? SSKJ pravi, da je to knjiga za vlaganje fotografij, znamk. V tem oziru je nekako logično, da različnih. Ampak v primeru 1000th Millennium nedorečeno idejno ozadje banda resno deluje šibko; pravzaprav predstavlja najšibkejši del albuma. Točno to pa nakazuje že na začetku omenjena naslovnica. Ampak to ni band, ki bi bival v svoji shizofrenosti in se v svoji srži predstavljal kot tak. Verjamem in vem, da je odraščanje težko in vem, kako je »satanizem« (kaj to je, puščam odprto za individualne interpretacije) ali kakšna starodavna »poganska« ideologija mamljiva v prehodnih obdobjih, ko prične rastoči človek zavračati »vrline«, ki so mu bile dane z rojstvom. Krščanstvo je skupni faktor vsemu temu; toliko bandov in posameznikov stremi z vso svojo bitjo proti njemu, a se ravno zaradi tega vračajo k njemu; a s tem že prestopam meje Sweet Sorrow in aktualnega albuma.
V bistvu so – roko na srce – te negativitete, katerim očitno posvečam več pozornosti kot njihovemu antipodu, še vse zanemarljive, a prek ene resno ne morem iti. Če vidite Sweet Sorrow v živo, je to drug band. Energija, ki jo izžarevajo tako zvočno kot vizualno, majhna, a pomembna glasbena odstopanja, intenzivnost, čutnost … večina tega, kar lahko vidite na njihovem koncertu se na albumu porazgubi (tudi) vsled preveč čiste produkcije, ki pa ji – še bolj paradoksalno – manjkajo določeni pomembni spektri zvoka. Tako imam pred očmi dva banda, z istimi člani in isto diskografijo, a sta si obenem boleče različna.
In kje je potemtakem meja med objektivnostjo in subjektivnostjo? Kje pa je navsezadnje kadarkoli bila? Ter kje je meja med širokim in ozkim spektrom določenega banda? Kje se lahko zlomi, sesuje vase? Ah … jebat ga … pojdite gledat Sweet Sorrow v živo in poslušajte album, če vam je nastop všeč. Navsezadnje so to sorazmerno stari odrski mački, ki pa se ne gredo nobenega elitizma ali poseganja v sfere, ki jih niso sposobni doumeti.

Davorin

SORODNE VSEBINE:
29. 3. 2001Sweet Sorrow - On Life And Death / Recenzije
17. 12. 2009Sweet Sorrow / To Hate / Sagaris / Galerija
24. 8. 2009Sweet Sorrow / Negligence / Galerija
28. 3. 2007Sweet Sorrow - Northland / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
30. 10. 2020
Agregat, CarlxJohnson, FTD
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
4. 11. 2020
W.A.S.P.
Hall, Padova, Italija
5. 11. 2020
W.A.S.P.
Live Club, Trezzo sull'Adda (MI), Italija
6. 11. 2020
Ancient, The Stone, Morost
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
7. 11. 2020
Transcending Visions Fest 2020
Explosiv, Gradec, Avstrija
9. 11. 2020
Villagers Of Ioannina City, Puta Volcano
Feierwerk, München, Nemčija