Nekje v mesecu septembru so začeli mleti promocijski mlini, ki so na slovensko metal sceno naplavili prve novice v zvezi s prekmursko black metal zasedbo Srd (včasih Terrorfront). Slovensko ime zasedbe in slovenski naslov komada ter tudi naslov albuma so napovedovali nekaj posebnega, v tančico skrivnostnega zavite informacije o drugih zadevah v zvezi z bandom pa so blackmetalski živež ravno dovolj vzburile, da je ta stal dovolj trdno ali navlaženo, da je bila turneja po slovenskih klubih še pred izdajo albuma odlično obiskana. Že samo za to si zaslužijo Srd oziroma njegov idejni oče Goran stoječe ovacije. Kajti ko začnejo poslušati glasbeniki poleg drobovja, ki je zadolženo za ustvarjanje glasbe, še svojo podjetniško žilico, je uspeh v primeru dobrega izdelka tako rekoč sam po sebi zagotovljen.

Dolgoživost izdelka na tem mestu seveda težko napovem, dosti bolj očiten pa je trenuten uspeh, ki zagotovo temelji na naslednjih dveh dejstvih: (1) plošček Smrti sel je zelo dober skupek sedmih, s skandinavskim vzdušjem obarvanih, blackmetalskih viž in (2) materni jezik predstavlja v tem žanru odlično (tudi prepotrebno in zaželeno?) izkušnjo. Seveda Srd niso prvi, ki so se odločili za uporabo slovenščine pri pisanju besedil, vendar so kljub preprostosti ideje eni izmed redkih, ki jo koristijo. Namesto izključne uporabe angleščine in sanjavih ciljev o mednarodnem uspehu gradi band na prepoznavnosti in uspešnosti na domačih tleh, ki naj bi nato prinesla tudi uspeh zunaj meja domovine. In da slovenščina oziroma slovanski jezik pri tem ni nikakršna ovira, tako ali tako dokazujejo številni drugi svetovno znani bandi, ki so ostali zvesti materinščini. A ker besedila v angleščini nikoli ne škodijo, ponuja Smrti sel kombinacijo obojega.

Pri govorjenju o jezikih sem povsem pozabil na glasbo. Kot sem že omenil, so Srd zapisani tradicionalni skandinavski šoli black metala, ki poenostavljeno pomeni proizvajanje nalezljivih kitarskih riffov brez nepotrebne dodatne šminke. In v teh riffih tiči največje bogastvo celovečerca, saj je njihov učinek resnično izjemen. Po prvih nekaj poslušanjih je poslušalec obdan z znanimi melodijami in ritmi, ki morda nekako odbijajo od nadaljnjega poslušanja. Zaradi privlačne materinščine sem osebno ostal zvest konstantnemu poslušanju albuma, ki je sčasoma »proizvedel« lastno identiteto, na podlagi katere lahko zdaj s ponosom uvrstim plošček v svoj poseben, do nedavnega nezaseden kotiček slovenske black metal scene.

Monotoni in neposredni black metal, ki je na sredini prekinjen s smešnim govorom ameriškega kontroverzneža GG Allina, ki pof.ka vse po spisku, in njegovo priredbo I Kill Everything I Fuck, doseže vrhunec – kot se spodobi za album – z zadnjim komadom. Seveda zdaj že vsi veste, da gre za še eno priredbo ali bolje rečeno reinterpretacijo slavne Gregorčičeve pesmi Soči. No, če niste vedeli, to je tista pesem, ki se začne z besedami »Krasna si, bistra hči planin«. Skoraj desetminutni ep mine kot šus in za seboj pusti vprašujoč občutek »Kaj je zdaj bilo to?« Trenutno se med poslušanjem Soči ne morem odločiti, ali me bolj zabava besedilo ali lead kitara, ki vsake tolike pobegne iz vajeti in proizvede že skorajda plesne ritme. Upam, da sledi drugi album kmalu in da bo najmanj toliko zabaven kot tale prvenec.