V primeru Sound Storm ime zasedbe poda nadvse primeren opis sami glasbi, ki jo ta italijanski simfonični power metal kvartet izvaja. Immortalia je teatralno navdahnjena predstava zvočne nevihte v obliki mogočnih zborovskih vložkov, pompozne, veličastne simfonike, vseh možnih powermetalskih zakonitosti, nadgrajenih celo z blastbeati.
Začetek albuma, ko hočejo preveč na silo in v zelo kratkem časovnem obdobju uveljaviti princip »pokaži, kaj znaš«, izpade preveč kaotičen, saj so prehodi med medsebojno precej različnimi deli preveč ekstremni. Zdi se, kot da so se preveč ambiciozno lotili pisanja tega albuma in da na vsak način želijo meje tega žanra premakniti izven že tako včasih v ekstreme postavljenih meja s strani Rhapsody (Of Fire). Na srečo pa se to ne dogaja skozi pretežni del albuma. V več skladbah jim je lepo uspelo najti zelo dobro harmonijo med vso to pompoznostjo, tehnično dovršenimi instrumentalnimi deli in melodiko ter obenem vpeljati tudi uspele duele na vokalnem področju (višji moški vokal z agresivnim moškim ali z enakovrednim ženskim). Tu so pokazali veliko ustvarjalnosti in visok nivo kompozicijskih sposobnosti. Lep tak primer so skladbe Faraway, Promises, Call Me Devil, arabsko navdahnjena Seven Vails in še katera. Že s tem so dokazali, da sodijo med najobetavnejša imena simfoničnega power metala. Za sam vrh pa se bodo morali še otresti »zaletavosti« in spoznati, da vse pa tudi ne gre skupaj (ni treba, da v eni ali celo le v polovici skladbe pokažeš vse, kar obstaja v žanru).