Glasbene superskupine (ang. supergroups) se pojavljajo skoraj od začetka zgodovine rock glasbe. Nekatere se formirajo za album ali dva, koncertno turnejo ali zgolj posamezen nastop, druge obstanejo dlje časa in si zgradijo lepo diskografijo ter bazo oboževalcev. V metal glasbi verjetno ta trenutek ni bolj vroče superskupine, ki je povrh vsega sestavljena iz zvezdnikov drugih superskupin (Mr. Big, Black Country Communion, Adrenaline Mob, Trans-Siberian Orchestra, Asia, če jih naštejem le nekaj), kot je Sons of Apollo. Skupina je bila ustanovljena leta 2017 na pobudo Dereka Sheriniana in Mika Portnoyja, poznanih pod vzdevkom »The Del Fuvio Brothers«, ki izvira še iz časov, ko sta skupaj igrala pri progresivnih mogotcih Dream Theater, sestavljajo pa jo še Billy Sheehan, Jeff Scott Soto in Ron »Bumblefoot« Thal.

Drugi album skupine, pomenljivo naslovljen z rimsko številko MMXX (2020), odpre Goodbye Divinity, ki je kot napoved novega albuma in prvi single izšel že v novembru 2019. Skladba je kot narejena za opener, s klaviaturskim uvodom, ki se skoraj dve minuti ob pomoči banda stopnjuje v riff in kitico in precej verjetno je, da bo služila tudi kot opener na turneji ob podpori albuma. Sledeči skladbi Wither to Black in Asphyxiation po energiji in strukturi sledita prvi in prehodov med skladbami se skoraj ne opazi, z izjemo disonančnega riffa pri Asphyxiation. Desolate July, power balada, ki je posvečena julija 2017 preminulemu glasbenem kolegu Sota in Portnoyja, Davidu Zju (Zablidowsky), ki je življenje izgubil v tragični prometni nesreči, je prva stvar na albumu, ki poslušalca zares pritegne. Otožen in zapomnljiv refren z mogočnimi harmonijami poslušalca ne pusti ravnodušnega, skladba pa nima odvečnega balasta, ki ga progerji tako radi obešajo na svoje balade.

Peta pesem King of Delusion z zloveščim minuto in pol dolgim klavirskim uvodom in s skoraj devetimi minutami druga najdaljša skladba je prva prava progresivna kompozicija na albumu, sestavljena iz več delov v različnih taktovskih načinih, ki jih vseskozi povezuje Sherinian s svojim mojstrskim klavirjem. Fall to Ascend po dveh izjemnih skladbah, ki jima sledi, komajda pride do izraza, pa še to zgolj po zaslugi inštrumentalnega dela v sredini komada, ki kar malo preveč spominja na solaže Dream Theater iz zgodnjih dvatisočih. Predzadnja Ressurrection Day je skladba, ki je narejena v istem stilu kot prve tri na albumu, vendar pa ima izmed vseh najbolj atraktiven riff, ki ga je band uspel razviti v groove, ki pelje čez cel komad, vključno z obveznimi solažami.

Tako kot vsak pravi prog album ima tudi MMXX vsaj eno epsko stvaritev, ki se tokrat nahaja na zadnjem mestu pod naslovom New World Today. Šestnajstminutno skladbo odpre čuten Bumblefootov kitarski solo, ki se nadaljuje čez bandovo poliritmično spremljavo, ki hkrati spominja na Yes, Rush in Änglagård, vendar na nič dovolj, da bi lahko pokazal s prstom. Po prvih kiticah in refrenu skladba zaide v hiter, metalsko nabit drugi del kitic in refrenov, ki mu sledi tretji inštrumentalni del, poln ritmičnih detajlov in »cak« ter nekaj klišejev. Zatem obvezna umiritev s klaviaturističnim in kitarskim solom in nazaj v začetni riff in kitarski solo, ki se razvije v epsko sprostitev napetosti in zaključni refren ob spremljavi kitarskih vložkov. V bistvu preverjena sestava epskih pesnitev prog bandov.

In to je tudi vtis celotnega albuma. Skoraj ena polna ura dobro izvedenih, preverjenih receptov. Sons of Apollo na albumu niso odkrili tople vode, verjetno predvsem zato, ker so jo nekateri od njih že dvajset let nazaj. Na trenutke se zdi, kot da je to projekt, ki sta ga Portnoy in Sherinian ustanovila, da skupaj izživita svoje Dream Theater ideje, ki jih nista uspela ob koncu devetdesetih. Prav zato bo album všeč predvsem tistim, ki pogrešajo/mo Dream Theater, kakršni so bili do 2007. Vprašanje je le, koliko albuma si bomo zapomnili?